četrtek, 27. september 2012

Arheologija nekega časa

Le še nekaj dni si je mogoče ogledati to razstavo, vendar se splača. Roman Bezjak v Fotografskem muzeju Maribor razstavlja svoje posnetke socialistične moderne. Kar pet let je popotoval po Vzhodu, da bi fotografiral “nikdar izpolnjene, pa vendar obetavne obljube, da bo nekoč prišla prihodnost, v kateri bo vse in za vse lepše, boljše in čudovitejše”.

V času razstave sem se z Romanom Bezjakom, ki je tudi profesor na strokovni visoki šoli v Bielefeldu, pogovarjal o njegovem delu. Za svoje fotografije se mora včasih večkrat vrniti na isti kraj, da bi ujel pravo svetlobo: večinoma gre za oblačno nebo brez kontur, ki še podkrepi turobnost stavb.

Prva slika prikazuje Sarajevo. Na drugi je stanovanjsko-poslovni objekt iz Maribora, ki stoji pri meni za vogalom.

Katera pa bo Bezjakova naslednja postaja? Severna Koreja. Pravi raj, mi pove, vsaj za fotografa socialističnih zgradb.

sreda, 26. september 2012

Goethe in “Bi-Ba-Butzemann"


Včeraj so me povabili v Celje, eno izmed bližnjih mest, s katerimi si Maribor letos deli naziv prestolnice kulture. Nekdaj so mesto poznali pod imenom Cilli (kakor ga še vedno imenuje starejše prebivalstvo), v njem pa je podobno kot v Mariboru živelo precejšnje število nemško govorečega prebivalstva.

Včeraj zvečer je v nekdanjem nemškem narodnem domu "Deutsches Haus" potekala slovesnost ob ustanovitvi “Kulturnega društva nemško govoreče mladine”, ki je vključevala tudi ljudske plese, predavanja, citate iz Goethejevih del in recitacijo majhne deklice, ki je povedala pesmico o pravljičnem škratu "Bi-Ba-Butzemann-u".

Društvo se želi posvečati nemški književnosti, kulturi in glasbi ter na daljši rok doseči, da bi v Sloveniji priznali nemško manjšino. Doslej ima 16 članov in za navzoče starejše poslušalce je bil to izredno srečen dogodek, so povedali.

Alan Wamberger, 23-letni predsedujoči, mi je povedal, da je še vedno problematično, če kdo javno prizna svoje nemške korenine. Kljub slovenskemu potnemu listu čuti pripadnost nemški manjšini.

torek, 25. september 2012

Vse poti …

... prej ali slej vodijo prek Glavnega trga. Leži med starim mestnim jedrom in bregom Drave, imenovanim Lent.


Tu na levi strani fotografije je kužno znamenje Josefa Stauba, ki so ga leta 1680 postavili v spomin na izbruh in vse žrtve kuge v Mariboru in okolici.

nedelja, 23. september 2012

Stari vodni stolp

Ta biser na bregu reke Drave pod starim mestnim jedrom je nekdanji vodni stolp. Zgradili so ga leta 1555, dandanes pa lahko na njegovem kamnitem pročelju prepoznamo še nekaj strelnih lin. Zdaj je v utrdbi vinska klet s slovenskimi vini, kjer lahko brezdelne urice prijetno preživiš neposredno ob vodi in v zavetju vrbe žalujke, opazuješ Dravo in njen počasni tok ter pozabiš na čas.



sobota, 22. september 2012

Praznik stare trte

Povsod po mestu stojijo lesene stojnice, na njih je vse polno jabolk. Ljudje se ustavljajo, vzamejo jabolko in odidejo dalje proti bregu Drave, na Lent, kjer so nekoč pristajali flosarji, si oddahnili in se oskrbeli z zalogami.



Pri stari trti ljudje sedijo ob vodi, nastavljajo obraze zlatemu jesenskemu soncu, morda se bodo pozneje odpravili še na kratek izlet z ladjo.


Do 30. septembra bo potekal festival stare trte; zadnjo nedeljo v septembru vsako leto poteka trgatev stare trte, hkrati okronajo še vinsko kraljico in vse mesto praznuje.

Avtorji in akrobati

Ponovno sem se vrnil v Maribor, kajti program Prestolnice kulture se je ob koncu poletnih počitnic ponovno razživel. Koledar je tako natrpan, da sploh ne vem, katerih prireditev naj se najprej udeležim.

Včeraj je bila odločitev lahka. V viteški dvorani Pokrajinskega muzeja (čudovit prostor s kipi in in stropnimi freskami) je potekal pogovor z Dragom Jančarjem, enem izmed najbolj znanih in produktivnih slovenskih avtorjev.















Avtorja, ki je bil rojen v Mariboru, sem poznal že prej in sicer po izredno inteligentnem eseju, ki ga je napisal o Mariboru: “Mesto, njegove meje in kreativnost”. V tem eseju Jančar med drugim opisuje, kako je premik meje v 20. stoletju vplival na mesto in njegove prebivalce, kako se je ta razvoj zrcalil v kreativno mislečih ljudeh in kako pomembno je, da ne pozabimo lekcij, ki nas jih je naučila zgodovina.

Bom na kratko citiral:

"Če ne vemo, kdo smo bili, kaj se nam je zgodilo, kako smo se motili in kako pogosto smo blodili po socialnih, kulturnih in zgodovinskih labirintih, potem nikakor nismo zmožni govoriti o prihodnosti. Zgodovina ni le magistra vitae, temveč tudi magistra mortis, kakor je zapisal slovenski esejist Iztok Simoniti. Če se želimo osvoboditi svoje zgodovine in njenih slepih ulic, moramo zgodovino najprej dodobra spoznati." (prevod iz nemščine op.prev.)

Nato sem odšel še na Glavni trg, kjer je pod milim nebom nastopala umetniška skupina "Companhina Erva Daninha". Sodobna portugalska cirkuška skupina si je zadala cilj, da v svoji predstavi s pomočjo akrobatike razmišlja o diktaturah.


petek, 21. september 2012

Road Trip – II. del

Po kratkem skoku v Trst (lepa, starajoča se dama) sva se s polnimi trebuhi pašte vrnila čez mejo v Slovenijo in sicer na Primorsko, kjer sva morala v popolni temi iskati pot po čisto ozkih cestah.

Pojma nisva imela, kje naj bi prenočila, a sva vendarle našla prenočišče: v neki hiši, ki je stara 400 let in so jo preuredili v hostel. Staro zidovje v kraju po imenu Pliskovica se nama je sprva zdelo zelo šarmantno.

Ponoči pa so prišli komarji. In sicer tako številčno, da sem se počutil, kot bi bil v Pearl Harbourju – komarji so bili japonski kamikaze.

Niti za hip nisva mogla zaspati. Samo premetavala sva se in čakala na sončni vzhod. Nato pa sva šla hitro na plano in se sprehodila po vasi in predstavljal sem si, kako bi bilo, če bi tukaj podedoval hišo kakšnega neznanega sorodnika, se preselil v to mirno okolico, kjer je vsaka zgradba in vsak vrt preraščen z vinsko trto. Zamisel se mi sploh ni zdela tako slaba, vendar sem prepričan, da nimam nobenih oddaljenih slovenskih sorodnikov.
















Kljub pomanjkanju spanca: čudovita pokrajina z vasmi, ki izstopajo iz nepredirnega gozda, na obzorju gore in en sam vinograd, vinograd, vinograd. Komaj kaj turistov, zato je bilo vse najino, sveži zrak in ozke, kamnite uličice. Na koncu sva tako pozabila celo na komarje.








četrtek, 20. september 2012

Road Trip

Z najboljšo prijateljico na svetu sva se podala na pot proti zahodu. Najela sva avto, da bi si nekoliko ogledala to deželo, ki je velika približno toliko kot moja draga zvezna dežela Hessen, ob tem pa ima toliko gozdov, da sta bolj zeleni le še Švedska in Norveška.

Komaj sva se mimo Pohorja odpravila proti Ljubljani, že je morala najboljša prijateljica na svetu – seveda – na stranišče. Pa tako hitro in brez zapletov sva se vozila po avtocesti. No torej, dol z avoceste, odcep za Trojane, kjer je vabil smerokaz, na katerem je bil narisan poln krožnik ogromnih krofov.

Naj vam povem, da še nikdar nisem bil tako vesel bioloških potreb svoje prijateljice (kako bo vesela, ko bo to prebrala). Nenačrtovano sva naletela prav na najbolj znamenito pekarno krofov v Sloveniji, ob kateri se ustavljajo kolone avtobusov, da se založijo s celimi zaboji tega z marmelado polnjenega cvrtja.

Mislim, da je njihov sloves upravičen. Sam sebi sem se zdel kot otrok, ki za rojstni dan dobi neverjetno veliko torto. Krofi so bogato polnjeni z borovničevo ali marelično marmelado ali pa z vanilijevo kremo. Najboljši krofi, kar sem jih kdaj jedel. V Nemčiji jim pravimo “Berliner”, tukaj pa se seveda imenujejo krofi!


To be continued...




četrtek, 13. september 2012

Kratek premor

Ker se trenutno potepam po Nemčiji, se na blogu sedaj tako rekoč nič ne dogaja. Danes zvečer bom v Berlinu, kjer mi bo Nemški svet za kulturo podelil novinarsko nagrado s področja kulture in politike “Journalistenpreis Kultur & Politik” Še en razlog za praznovanje.

Naslednji teden pa bom nadaljeval s poročili iz lepega Maribora.

ponedeljek, 10. september 2012

Nemška nagrada za najboljšo radijsko oddajo

Uro in pol sem trepetal, na koncu pa vendarle ostal praznih rok. Bil sem nominiran za nemško nagrado za najboljšo radijsko oddajo - Deutschen Radiopreis 2012 v kategoriji “Najboljša reportaža”. Nagrado je nato dobila zgodba o Gadafiju in bil sem res vesel, ko je bilo napetega pričakovanja konec. Vse dotlej namreč od samega razburjenja nisem mogel ničesar pojesti in komajda sem lahko izustil kakšno besedico, pa čeprav je za mojo mizo sedel tako priznan gost, kot je nekdanji nemški predsednik Weizsäcker.

Star je že 92 let, potrebuje dve palici in dva slušna naparata, še vedno pa hoče spoštljivo vstati, kadarkoli pozdravlja kakšno damo – dobra stara šola. Vendar pa je tudi govor v čast nagrajencu prebral kar dvakrat. Na srečo si ga ni nihče drznil prekiniti.



Tudi Robbie Williams je bil tam in je ženske spravil skorajda v nezavest; pred dvorano je gostom pot kazala rdeča preproga. Tudi sam sem se sprehodil po njej, vendar me začuda nihče ni želel fotografirati.

Pravzaprav je šlo za nenavadno prireditev. Zelo razkošno, približno 1000 gostov, veliko znanih osebnosti, vse skupaj pa sta v živo prenašala radio in televizija. Na koncu pa je šlo samo zato, da so se ljudje lepo zabavali. Nagrajenci so bili na koncu precej nepomembni; nominirancem pa niso povrnili ne stroškov potovanja ne hotela. Kar je zelo žalostno. Škoda pa je tudi, da nisem mogel imeti govora, ki sem si ga pripravil. Mogoče naslednjič.


petek, 7. september 2012

Clinton, Mandela in jaz

Največja znamenitost Maribora je: stara trta. Menda najstarejša trta na svetu, ki še obrodi. Vsaj tako piše v Guinessovi knjigi rekordov.

Grozdje sorte žametovka ali modra kavčina raste vzdolž pergole na južnem delu stavb v bližini Drave. Trto lahko vidimo že na mestnih vedutah iz leta 1657 in 1681. V pripadajoči stavbi najdete majhen muzej, vinoteko in sedež Slovenskega reda vitezov vina – to ime pa ni kar tako.


Trta zdaj privablja številne turiste, predvsem spomladi, ko jo obrezujejo, in jeseni ob trgatvi. V 80ih letih je bil prizor povsem drugačen in trta je že skoraj uvela.


Vsako leto oberejo 35-60 kg grozdja, iz katerega lahko naredijo kakšnih 100 stekleničic po 0,25 l, ki jih župan uporablja v protokolarne namene. To pomeni, da tega izvrstnega napitka ne morete kupiti, le podarijo vam ga lahko. Tako kot Billu Clintonu ali Nelsonu Mandeli. Se sprašujem, ali bo rezidenčni pisatelj do naslednje polnitve že toliko znan, da bo prav tako prejel to prestižno darilo. Potem bi moje ime končno stalo ob Clintonovem in Mandelovem. Vsaj v Mariboru.

četrtek, 6. september 2012

Hitler v Mariboru

Hitlerjevo hlepenje po ozemlju in oblasti ga je aprila 1941 privedlo do tega, da je Nemčiji priključil severni del Slovenije. Celo osebno se je pripeljal v Maribor, edino mesto na Balkanu, kamor si je upal priti. Izpod tresočih se brčic je zakričal: “Naredite mi to deželo spet nemško!”

Nemci, ki so po poslovenjenju še ostali v njem, so priključitev sprva pozdravili, nato pa so meščani kaj kmalu opazili, da so se nacisti najprej lotili kulture, si podvrgli vse ustanove, zadušili življenje in poskusili izničiti vsakršno kulturno dejavnost.



Sledil je teror, izgnanstvo in internacije, običajni prijemi nacistov. Številni Slovenci so padli v osvobodilnem boju proti nemškemu okupatorju. In prav tem je posvečen “Spomenik narodno osvobodilnega boja”. V njegovo vznožje so vtisnjeni časopisni izrezki, nešteta imena vseh tistih, ki so jih nacisti ubili. Imena so bila objavljena v tedanjih časnikih, da bi vsi vedeli, kakšna je cena za to, če razmišljaš z lastno glavo.

Vedno znova sem pretresen, kako neizmerno je bilo trpljenje, ki ga je drugim prizadejala nacistična Nemčija. V šoli se preprosto ne učimo o prav vseh deželah, ki se jih je hotel Hitler polastiti, o odzivih prebivalstva, o njihovem uporu in žrtvah. Tematika je tako kompleksna, da bi lahko celotno življenje posvetil temu, da bi spoznaval vse zgodbe vseh vpleteni strani.

sreda, 5. september 2012

Brazde v predsobi

Danes je eden tistih presnetih dni, ko prav zares ne vem, kaj bi počel sam s seboj. Odprl sem prenosnik, ga zaprl, odprl, zaprl. Toliko časa sem hodil po predsobi, da so se v pod zarisale brazde. Nato sem hodil gor in dol po vseh treh sobah svojega stanovanja. Pomil sem posodo, pospravil stanovanje, opral perilo. Nisem hotel ven, a tudi notri nisem hotel ostati. Preveč nemiren sem bil, da bi bral, preveč utrujen, da bi se lotil športa.

Pojma nimam, od kod se vzamejo takšni dnevi; že zjutraj so tu, ko odprem oči in nemudoma vem, da bo dan zanič. Bolje bi bilo, če bi ostal kar lepo v postelji in lebdel nekje med sanjami in budnostjo.

Naposled sem vendarle sedel k svoji knjigi, prebral nekaj strani in se prijel za glavo: le kakšen poden sem napisal? Rokopis sem hitro potisnil v predal. Hodil gor in dol. Nato sem vendarle odšel ven, v park, kjer je pravkar ponehal dež, sedel sem ob enega izmed treh ribnikov, okušal vonj po smrekah, bukvah in jelšah ter s suhim kruhom hranil račke in želve. To me je začuda pomirilo, skoraj hipnotiziralo. Svetla točka v sicer mrakobnem dnevu.

torek, 4. september 2012

Avgustovsko čtivo

Kako čudovito je, če imaš na razpolago toliko časa in se končno lahko spet posvetiš knjigam. Najbolje je, če jih bereš kar več hkrati in počez.

Naj naštejem, kaj vse sem prebiral v avgustu. Mogoče se bo pa še kdo navdušil nad katerim izmed naslovov:

"Uspeh" Liona Feuchtwangerja. Čudovit portret ali bolje rečeno psihogram münchenske in bavarske družbe v 20ih letih, ko se je že porajal nacizem. Ta knjiga me je jezikovno in slogovno navdihnila. Na novinarski šoli so nas učili, naj se za vsako ceno izogibamo pridevnikom. Feuchtwanger pa mi je pokazal, kako se jih pravilno uporablja.

"Mojster in Margareta" Mihaila Bulgakova. Nadrealistični maraton po Stalinovi Moskvi, ob katerem se vprašaš, ali avtor morda ni zaužil preveč LSDja. Bulgakov z obilicijo domišljije, filozofsko in zavajajoče opisuje, kako hudič v podobi profesorja Volanda prispe v Moskvo in si podvrže mesto in njegove prebivalce. Klasik ruske književnosti.

"Zgodba nekega Nemca" Sebastiana Haffnerja. Če kdo meni, da so se nacisti pojavili kar čez noč in si prisvojili oblast, mora prebrati Haffnerjeve zelo osebne spomine na leta 1914-1933. Pravzaprav bi jih moral prebrati vsakdo, saj nudijo dober vpogled v dogajanje, ki je šele omogočilo vzpon nacistov. Nadvse bister avtor, čudovit slog.

"Z božjim blagoslovom v pekel. Tridesetletna vojna" Hansa Christiana Hufa. Knjiga je napisana kot nekakšna televizijska reportaža, vendar je nadvse informativna in prav strašno je, kakšne apokaliptične razmere so vladale v teh vojnah. In vse to v imenu Gospodovem.

"V senci tvojih kril" Jochena Klepperja. Odlomki iz Klepperjevih dnevnikov od 1932 do1942. Ne spomim se, kdaj sem nazadnje bral knjigo, ki bi me bolj potrla. Ob pogledu na nacistični prevzem oblasti se Klepper takoj zave, da ga ne čaka nič dobrega, kajti poročen je z Judinjo. Nacistični zakon o pisateljih mu prepove opravljanje njegove poklicne dejavnosti, vendar on vseeno nadaljuje s pisanjem, toda vse, prav vse gre po zlu, dokler se z družino ne odloči za skupni samomor.

"Prvi Nemci" S. Fischer-Fabiana. Natančna in zabavna zgodovina Germanov.

"Marburg" Rudolfa Pertasseka. Zgodovina mesta Maribor. Ogromno številk, branje mogoče le po odsekih.

"The Art of Fiction" Johna Gardnerja. Standardno delo o pisanju. Na trenutke precej teoretsko, pa vendar vsebuje marsikateri dober nasvet.

"100 najbolj priljubljenih nemških pesmi", ki jih je izdal Dirk Ippen. Tako rekoč prav tako standardno delo: Goethe, Mörike, Heine.

"Zbrane pesmi" Ingeborg Bachmann. Preprosto čudovito. Obvezno čtivo!

""V črnini cvetijo najlepše barve" Regine Hilber. Cikli pesmi, precejšnja besedna akrobatika. Še nistem prepričan, ali sem jo dojel.


ponedeljek, 3. september 2012

Začetek šole

V središču Maribora dobiš vtis, kakor da se je celo mesto na isti dan vrnilo z dopusta. Hrup je narasel za najmanj deset decibelov, srednješolci pa svoj prvi šolski dan na novi šoli obeležujejo s tem, da se počečkajo s flomastri.




Pražen krompir in konice dežnikov

Že ves teden sem se veselil najboljšega izmed vseh festivalov: praznika praženega krompirja! Žal je nekoliko padel v vodo. Vse poletje je sonce prav samovšečno pripekalo nad Mariborom, samo na dan praženega krompirja, ko so v središču mesta postavili 70 stojnic z ogromnimi ponvami, je tako močno lilo, da sem imel več konic dežnikov v očeh kot praženega krompirja v ustih. Shame.





Obstaja celo Društvo za priznanje praženega krompirja, brez šale, in ob vstopu se med drugim zavežeš, da boš najmanj enkrat na mesec na prostem pojedel porcijo praženega krompirja. Zabavno. Mogoče se bom pa celo včlanil.