petek, 30. november 2012

Vabilo na poslovilno branje

Čas kar beži in že se vidim, kako se v Berlinu sprehajam med stojnicami predbožičnega sejma. Pred tem pa je na sporedu še moje zaključno branje v Mariboru, kar pomeni, da moram čez vikend še pridno skovati nekaj besedil za (zdaj že) razvajeno občinstvo v slovenskem “second city”.

Vesel bom (seveda!), če bo branje obiskalo veliko obiskovalcev, ki jih zanimajo razmišljanja gostujočega pisatelja. Literarni večer bo v ponedeljek, 3.12.2012, ob 18.00 na naslovu Vetrinjska ulica 30.

četrtek, 29. november 2012

Zadnji ujeti trenutki

Morda se še zadnjič sprehajam ob reki. Na drugem bregu cerkev sv. Jožefa, levo vodi pot v nekdanjo železničarsko četrt. Za slovo ponovno 18 stopinj, zima še kar noče priti. In to mi je všeč.

sreda, 28. november 2012

Poslovilna turneja

Kako lepo, da imam spet obiske iz Nemčije; to je prikladen izgovor, da še malo popotujem po deželi, da si še malo ogledam to lepo Slovenijo, preden se bom konec prihodnjega tedna odpravil nazaj domov.

Najprej smo odšli v Škofjo Loko, eno izmed najstarejših slovenskih mest. Mislim, da slika pove vse.


Od tam smo se skozi vasi in čez prelep prelaz napotili do Bohinjskega jezera. Pred nekaj meseci sem že bil na Bledu, ki pa mi zaradi turističnega vrveža ni tako prirasel k srcu. Bohinj pa je bil (morda tudi le v tem letnem času) ta konec tedna prava oaza miru. Seveda je dosti lepše, če ena stran jezera ni pozidana.




Sonce je žal mnogo prehitro zašlo in v temi so vsi ti prazni hoteli delovali kar malo srhljivo; cerkveni zvonovi so zvonili, toda nihče se ni odpravil k maši.

Mi smo odšli v Ljubljano. Hoteli smo doživeti pravo nočno življenje. Toda naše dogodivščine v prestolnici so že snov za naslednji zapis na blogu.

torek, 27. november 2012

Kangler brez konca

Izredne razmere v Mariboru torej ne vladajo le, kadar je na obisku Dinamo iz Zagreba, temveč v teh dneh tudi zato, ker se župan nikakor noče posloviti od svoje funkcije.

V zadnjih dneh so se vedno znova odvijale demonstracije, včerajšnje dogajanje pa je preseglo vse drugo: ure in ure so na Trgu generala Maistra (kakšnih 50 m od mojega doma) pokale petarde, policisti so v bojni opravi zaprli ulice in nad mestom so krožili helikopterji.

In vse to v tem malem in spokonem Mariboru.

petek, 23. november 2012

Iskanje izgubljenega časa*

Sprehajam se po Mariborskih gozdovih, počasi hodim med platanami, velikolistnimi lipami in rdečimi bukvami. Če malo pomisliš, ugotoviš, da obstaja nešteto lepih drevesnih imen, cela zbirka, ki je večina verjetno ne pozna. Enako velja za gobe, ki ravnokar uspevajo in jih po gozdovih nabirajo možakarj s čepicami na glavi in cigaretami v ustnih kotičkih: sivi lupinar, mala štorovka ali žametasti goban.

Hitro stopam po jesenskem listju, da pospešim tudi misli. Vsekakor obstaja neka prapovezava med tempom hoje in misli. Bruce Chatwin, britanski popotni pisatelj, je nekoč dejal, “da je življenje potovanje, na katero se je najbolje odpraviti peš”. Mislim, da ima prav.

Vendar pa takšna vrsta hoje, ki sledi zapovedi “kolikor dlje, tem bolje,” terja svoj čas.

Prav tisti čas, ki ga marsikdo nima več. Prej sem od prijateljev pogosto slišal: “Ne, tega ne moremo. Nimamo denarja.” Zdaj pa vedno poslušam: “Ne, ne gre. Ni časa.”

Skozi dobov gozd prispem do kapele in preberem napis. Gre za postajo križevega pota, ki so ga zgradili tisti, ki so preživeli kugo v Mariboru leta 1683. Hodim po poti in razmišljam o teh vernih ljudeh, za katere tostransko življenje ni bilo nič drugega kot prehodna faza. Resnično življenje pa se je začelo za slonokoščenimi vrati.

Danes marsikdo drugače gleda na to. Pa vendar zapravljamo čas. S tem, ko ga ne izkoristimo.

Vsak Evropejec na dan približno 232 minut gleda televizijo. Če preračunamo, letno pred zasloni presedimo približno 45 celih dni, noč in dan. Ali to ni žalostno? In kljub temu nihče nima časa?

Najhujša plat staranja je ta, da se spremeni dojemanje časa. Hitreje mineva. Včasih zvenim že kot moja mama, ko pravim: Noro, kako čas beži. Moja mama je seveda vesela, da sem to ugotovil, in le prikima.

Na površje nenadoma priplavajo pojmi, kot so “prej” in takrat”. Pojmi, ki jih v najstnikovem besedišču ni, prav kakor ni odgovora na vprašanje, kje se konča vesolje.

Pot me vodi na majhno vzpetino, na vrhu je ozek pas shojene zemlje, ponekod odtisi konjskih kopit. Kalvarija se imenuje ta vzpetina in na njenem vrhu so preživeli zgradili cerkev. Sem gori so znosili vse te kamne ter zunanjo steno cerkve sv. Barbare in Rozalije okrasili s kipi Jezusa in Marije. To je kraj, ki leži sredi gozda, kakor da bi bil prizorišče katere od Grimmovih pravljic, skrit pod krošnjami lip. Brezčasno sedem na klop pred cerkvijo.

Le kaj vse bi lahko dosegli, če ne bi tako zapravljali svojega časa? Toliko stvari prelagamo na jutri ali na čas čez pet, deset let, ko bomo končno imeli mir in čas; morda pa bomo takrat že povsem drugi ljudje.

Pretekle revolucije in vojne so nam prinesle najsvobodnejšo družbo vseh časov. Svobodni smo, kar zadeva ravnanje in razmišljanje, prav kakor sta si to zamišljala Kant in Cirenčan. Varno smo vpeti v socialni sistem, ob katerem bi si prebivalci preteklih stoletij obliznili vse prste. Nekoč se bomo ozirali nazaj in se spraševali, kam je šel ta čas. Morda bodo takrat že nastopili težki časi.

Če bi samo vsak drugi zgradil takšno (metaforično) cerkev s tem, da bi se osredotočal na zares pomembne stvari, če bi si znova zastavljali cilje, načrtovali pustolovščine in jih živeli, če bi vložili več energije in časa v to, da bi izboljšali ta svet – bi bili gotovo bolj zadovoljni. Morda celo srečni.

Toda vse potrebuje svoj čas, tako kot dobro vino. In če pogledam, kako sam pogosto ravnam s svojim časom, kako ga tudi moji prijatelji ne spoštujejo, kako moji znanci in drugi ljudje niso gospodarji svojega časa, se moram spomniti izreka, ki sem ga pred mnogimi leti slišal od nekega vojaka, in ta izrek mi odtlej ne gre več iz glave: “V Afganistanu pravijo: zahodnjaki imajo ure, mi pa imamo čas.”


*Besedilo je bilo napisano za literarni večer v Ljubljani.

četrtek, 22. november 2012

Gostujoči pisatelj v časopisu

Večer je spremljal branje prejšnji teden in je o tem objavil članek. Napisan je sicer v slovenščini (kar je logično), toda saj ta jezik tukaj marsikdo obvlada. Besedilo sem prepisal v googlov prevajalnik in kolikor lahko presodim, me niso popljuvali. Ni slabo.

Hier gibt es auch eine Online-Version, die ist aber anscheinend nicht ganz vollständig.

torek, 20. november 2012

Branje št. 2

To je bilo nekaj čisto drugega kot takrat prvič v Ljubljani. Tokrat je bilo moje branje del seminarja na Oddelku za germanistiko Univerze v Mariboru pod naslovom “Arhitektura tujine”.

Nisem pravzaprav vedel, kaj me čaka. Profesor Dejan Kos mi je sicer povedal, da bodo študenti pripravili nekakšne eseje, potem pa sem bil vendarle presenečen, ko sem ugotovil, da so se skupine študentov v svojih referatih posvečale zgolj in samo meni in blogu gostujočega pisatelja.

Torej: bil sem izredno počaščen, pa čeprav vem, da izbira ni bila prostovoljna. Toda večinoma so se res potrudili: moj blog so secirali po naslednjih sklopih: “Zgodovina, kulinarika, šport, izobraževanje in kultura,” citirali so odlomke iz mojih besedil (noro!) in mi zastavili celo vrsto pametnih vprašanj.

Po tej izredno interaktivni fazi, za katero se študentom na tem mestu še enkrat zahvaljujem, sem prebral še nekaj novejših besedil. Predvsem besedila o martinovanju, pa o nepriljubljenem županu (ne bi si mislil, da lahko že zgolj njegovo ime sproži tako buren odziv) in stereotipih o Slovencih so bila precej lepo sprejeta, če sklepam po smehu študentov in če se študenti smejijo, je vse v najlepšem redu – razen če so se smejali meni.

Posebej se zahvaljujem Dejanu Kosu za zamisel in navdihujoči uvodni referat, kot tudi Veroniki Haring za organizacijo. Hvala lepa.

Vendar pa sem ob vsem veselju vendarle izkusil nekaj negativnega: v nasprotju s prvim branjem tokrat gostujočemu pisatelju niso ponudili viskija. Ampak dobro, morda je opoldne res malo prezgodaj za kaj takšnega.

ponedeljek, 19. november 2012

Mariborska vstaja

Tukaj je (tako kot povsod) kar nekaj tem, nad katerimi se lahko izvrstno zgražamo: na primer stanje železnic (žalostno, slabo, nevzdržno, zaostalo, absurdno). Mariborčane pa vedno znova in najbolj od vsega razbesni predvsem eno ime: Fance Kangler, župan. O svojem srečanju z njim sem že poročal na blogu.

Zdaj pa je šel župan očitno res predaleč, ko je vsepovsod postavil radarje. Sodu je s tem izbil dno in prebivalci so se zbrali na demonstracijah proti mestni upravi (prav blizu mojega doma), nekateri pa so si menda prelepili registrske tablice na avtomobilih. Sedaj prižigajo bengalske ognje in pozivajo Kanglerja, naj pride na plano. Tega seveda ne stori, saj ni neumen.



Igra senc


Florijanov spomenik v Mariboru.

ponedeljek, 12. november 2012

Tatovi koles

Ojoj, kako mi je to neprijetno. Izredno prijazni tukajšnji profesor germanistike mi je posodil svoje kolo, da si ne bi od stalne hoje obrusil podplatov. Posodil mi je res dobro gorsko kolo. Iz Berlina sem posebej zato prinesel svojo ključavnico, ker so se mi tukajšnje zdele nekoliko prešibke (zaradi česar sem si mislil, da tu očitno nimajo težav s krajo koles). Kako sem se motil. V soboto je izginilo. Nekdo mi je pred fitnesom lepo preščipnil verigo s kleščami.

Celotna katastrofa pa mi je na koncu prinesla vsaj to, da sem imel prvič opravka s slovensko policijo. Ko sem nemudoma poklical (morda bi vendarle lahko ujeli tatu), policija reče, ja, pridemo do vas. Vendar niso povedali, kdaj. Po 45 minutah neuspešnega čakanja sem sam odšel na policijsko postajo.

Tam sem moral spet čakati. Na koncu sta prišla dva policista in naredila zapisnik. Vendar sta mi ob tem ves čas dala vedeti, da mislita, da sem zločinec kar jaz sam. Nekako vzhodnjaško sem se počutil. Na hitro sta hotela še preveriti, kje vse sem že bil, in zadostoval je že en sam klic, da sta izvedela, da sem pred dvema mesecema prenočeval v nekem hotelu v Jeruzalemu, majhnem kraju vzhodno od Maribora. Zdelo se mi je srhljivo.

Tako to je. Skrajno neprijetno. Če kdo torej kje v bližini vidi rdeče-belo gorsko kolo znamke Vertiec

Tri barve – Rumena

Medtem ko se je v Nemčiji jesensko listje že poslovilo (kakor mi je prišlo na uho), se tukaj še vedno oklepa vej. Čudovito.








Modri Maribor

Tradicionalno temu prazniku rečejo tudi martinovanje. Pravzaprav bi ga morali praznovati v nedeljo, 11. novembra, toda ker morajo ljudje v ponedeljek v službo, so praznovali že kar v petek: od desete ure dopoldne so po mestu donele poskočnice in ljudje so se zgrinjali okrog stojnic z vinom in hrano.

Mariborčani pravijo: “Tudi če koga celo leto nisi videl, ga boš tukaj vsekakor srečal.”

Vzdušje je bilo seveda razposajeno. Le kako pa naj bi bilo drugače, če gre za kolektivno popivanje? Seveda je bila to tudi priložnost za izredno iskrene pogovore s Slovenci; vendar pa se še trudim, da bi iz svojega (zelo zamegljenega) spomina izbrskal podrobnosti teh pogovorov.


petek, 9. november 2012

Profesor Vodnik in imperialistične sanje (more)*

Nekaj kostanjev nižje po ulici stanuje profesor Vodnik, kot smreka vitek mož, ki je že mnoga leta vpleten v zgodovinsko razmerje s Habsburžani.

“Kar vstopite,” mi reče, “kar vstopite,” in na široko odpre hrastova vrata. “Dobrodošli na avstroogrskem veleposlaništvu.”

Vodnik se smehlja kot otrok v Disneylandu. Pogled mu bega od stene do stene, od tal proti stropu in premerja prostor, ki ga je 40 let opremljal s spominki propadlega imperija, z bodali, noži, puškami, odlikovanji, likalniki (že samo teh je 25) in izvezenimi slikami, ki v blagu proslavljajo prvo svetovno vojno.

Vodnik in očala na njegovem nosu skačejo od enega kosa do drugega, tu potegne bodalo iz nožnice, tam si na prsih podrži odlikovanje, dvigne likalnik in ga prime z obema rokama, da bi ponazoril, kako težko je lito železo. Ustnice se mu lesketajo in skoraj drhtijo, ko pripoveduje, da včasih sanja imperialistične sanje, odeva svoje misli v zlato Habsburžanov in podobe vojaških parad, premenitih dam in gospodov, ob tem pa mu v ušesih nežno pozvanjajo Mahlerjeve “Pesmi potujočega pomočnika”.

Ja, pravi Vodnik, lepo bi bilo, in potone v misli na prav tako potonjen čas. Franc Jožef, ta pa je še imel pokončno držo, ko bi vsaj bilo še danes tako, še reče in zavzdihne.

Nato mu žena s sabljo poči pisani zgodovinski balon in reče: Igor, tvoje sanje so se spremenile v nočno moro, ne pozabi tega.

Zapustim Vodnikovo časovno kapsulo in odidem v mesto. Po glavi se mi motajo podobe propadlih imperijev. Pod nogami čutim mariborski tlakovec, na vogalih ponekod visijo umetelno okrašene table z imeni ulic. Pravzaprav so vse to kažipoti skozi zgodovino tega kraja.

Grem mimo Maistrovega trga, junak kraljuje pred gimnazijo, le kostanj poleg njega je še višji. Odidem na Trg svobode, zavijem v Partizansko ulico, v Ulico 17. julija, prečkam Titov in grem prek Kidričevega trga, vzdolž ulice Osvobodilne fronte in proletarskih brigad, zavijem in se vrnem prek trga Leona Štuklja. V Mariboru je 699 trgov, ulic, poti in uličic in ko vdihavaš sezname njihovih imen ter jih kronološko razporediš, dobiš malo, površno in zelo kratko zgodovino nekega mesta.

Industrijska ulica, Ulica 10. oktobra, Jevtičeva. Vsako ime je spomin na pretekli čas, na preteklo idejo, na dogodek, ki je kazal pot v prihodnost. Ne da bi opazili, stalno tekamo sredi te zgodovine, sprehajamo se po muzeju misli.

Na levem bregu Drave se ulice zgrinjajo v staro mestno jedro, ki se zdi kot sveže naličeno. Dolge tedne se sprehajam po njem in si mislim: lepo. Nato pa se mi začnejo misli dolgočasiti od same lepote in iščejo zgodovino, ki, kakor piše Iztok Simoniti, ni le učiteljica življenja, temveč tudi smrti. Pod debelimi obliži se skrivajo rane menjave lastništva in vojn, tu se še zmagoslavno smehljajo Habsburžani, Kraljevina SHS, nacisti in Tito. Zdaj pa je Slovenija le Slovenija, najstnica med zgodovinskimi državnimi tvorbami.

Vodnik pa nima smisla za mladenke, raje ima starejše in zrelejše dame. Zato je prekolesaril celotno domovino, vseskozi na lovu za kakšnim novim koščkom svoje zgodovinske sreče. Dodobra je spoznal Franca Jožefa, pa svojo drago Sisi, tudi brata in celotno spremstvo.

Ko se zgodovna odvija v sedanjem trenutku, se vedno zdi nadvse odmaknjena. Morda je to posledica tega bežnega obdobja miru, ki ga uživam že vse svoje življenje. Videl sem, kako je padel berlinski zid, kako se je razdrobila Sovjetska zveza, kako je divjala vojna na Balkanu, pa na Bližnjem Vzhodu, v Iraku in Afganistanu. Vse sem videl – ne pa tudi doživel. Ni mi bilo treba v uniformi oditi na bojišče v tujini ali na domačih tleh. Zgodovina je naredila napako, za katero sem ji nadvse hvaležen.

Bo vse to obstalo? se sprašujem na poti domov, ko grem spet mimo gimnazije. Šolarji posedajo na klopicah poleg generala Maistra, smejejo se, kadijo, spogledujejo in malicajo.

Morda bo kdo izmed njih čez 50 let sedel na kakšnem uradu za poimenovanje ulic in bo razmišljal, kateri dogodki si zaslužijo, da jih pribijejo na kakšen nov (ali star) ulični vogal. Morda bi se domislil Ulice 26. februarja, Ulice junaka Kopanička ali Ulice rešitve. Dogodkov, ki si jih še niti ne predstavljamo.

Čez nekaj dni se sprehajam po parku, pod krošnjami kostanjev poskušam razmišljati o minljivosti idej in o našem trednem prepričanju, da bo vse ostalo tako, kot je.

Zavijem in se sprehajam vzdolž hrastov, srečam Vodnika z dvema psičkoma, ki bevskata in kažeta zobe, velika pa sta kot dva mačka.

Dober dan, reče gospod Vodnik, kako vam gre? Če bi imel klobuk, bi ga privzdignil.

Kar dobro, rečem, in pobožam mala dva, ki me hočega ugrizniti, kar je nekoliko smešno, glede na to, kako drobne zobke imata.

Kako jima je pa ime?, vprašam Vodnika.

A & O, reče in ko vidi, da se sprašujem, kakšno ime je to, mi Vodnik z nasmehom na svojih lesketajočih se ustnicah pojasni: “To sta slovenski začetnici Avstrije in Ogrske.”

Vse je vedno drugače, toda nekatere stvari ostajajo enake in ko bo sedanjost postala zgodovina, me morda ne bo več tukaj.

*Besedilo je bilo napisano za literarni večer v Ljubljani.

četrtek, 8. november 2012

Bliža se konec

Podobno kot jesen se počasi izteka tudi moj čas tukaj v Mariboru. Decembra bom spet v Nemčiji; ravnokar se pripravljam na dve branji in izbiram teme, o katerih bi moral še nujno pisati, preden zapustim to lepo mesto.

In medtem ko premetavam svoje papirje, se sprašujem, ali ima morda kdo od vas še kakšno zamisel, o čem bi še nujno moral spregovoriti. Če imate kakšen predlog, kar na dan z besedo.

sreda, 7. november 2012

Telovadna legenda Štukelj

Tega bi pa rad poznal: Leona Štuklja, slovensko telovadno legendo z nedvomno razgibanim življenjem: vsega skupaj je dosegel 20 medalj, od tega tri zlate na olimpijskih igrah v Parizu (1924) in Amsterdamu (1928), srebrno pa ob koncu kariere leta 1936 v Berlinu. Nato je delal kot sodnik, po drugi svetovni vojni pa tega ni smel več, saj ni bil na strani Titovih partizanov.

Do svoje (izredno) visoke starosti je bil Štukelj čil in je lahko še pri 90 letih naredil stojo na rokah iz sedečega položaja. Vsem nam je lahko za zgled.

Leta 1996 je bil kot najstarejši živeči prejemnik olimpijske medalje častni gost olimpiade v Atlanti, kjer je lahkotno in poskočno stekel po tekaški progi, pa čeprav je imel že skoraj 100 let. Menda je imel rad vino, kar je morda nadaljnji razlog, zakaj imajo Slovenci tega telovadca tako radi.

torek, 6. november 2012

Obalni biser

Ker se trenutno v prestolnici kulture ne dogaja nič posebnega, sem se za vikend s prijateljem odpravil v Piran, ki leži ob (kratki) slovenski obali in ga vsi proglašajo za biser: mesto leži na rtu, ki sega globoko v morje, prepredajo pa ga ozke ulice s številnimi restavracijami, ki gledajo na morje. Žal to vedo tudi mnogi turisti, ki jih dovažajo sem s polnimi avtobusi, tako da Piran deluje kot muzej na prostem. Osupljivo je predvsem število japonskih turistov, ki so si Piran izbrali za slikarski motiv, tako da jih je mogoče videti na različnih kotičkih po mestu, kako sedijo za svojim slikarskim stojalom. Saj razumem, Piran je res lep. Morda celo preveč lep, tako kot Blejsko jezero.







Poplave

V nedeljo sem še sedel s prijateljem spodaj pri vodnem stolpu ob Dravi, ko je bila ta še lenobna kot vedno. Včeraj pa je sploh nisem prepoznal: rjav, deroč tok, ki je medtem že poplavil obsežna območja Slovenije in sprožil plazove. Neko mesto je celo povsem odrezano od sveta, reševalci so na delu.

petek, 2. november 2012

Brez besed