Poročilo s fronte

Žal se ne morem drugače izraziti. Moje kuhinjsko okno gleda neposredno na notranje dvoišče mestne uprave in kakor lahko vidite na fotografiji, je na tem dvorišču zelo zelo veliko patruljnih vozil.

Po mestu ravnokar zapirajo kavarne in restavracije, nad Mariborom kroži lahko letalo, ki za seboj vleče napis: “Gotof je!” Namenjen je seveda županu Kanglerju.

Trouble in little Maribortown.

Seveda pa se to ne dogaja brez razloga. Predvsem mladi so siti mešetarjenja političnih elit in zahtevajo, naj nemudoma odstopijo vsi, ki so trenutno vpleteni v sodne procese zaradi korupcije. Proti mariborskemu županu Kanglerju poteka deset takšnih preiskav.

Osrednja politična tabora v Sloveniji sta povsem sprta in več časa namenjata medsebojnemu sovraštvu in blokadi, kakor da bi delala v dobro državljanov in se resno spoprijela s težavami, ki pestijo državo.

Kako frustrirani so dejansko prebivalci, kaže udeležba na predsedniških volitvah v preteklih dveh tednih: 32 odstotkov.

Kangler brez konca

Izredne razmere v Mariboru torej ne vladajo le, kadar je na obisku Dinamo iz Zagreba, temveč v teh dneh tudi zato, ker se župan nikakor noče posloviti od svoje funkcije.

V zadnjih dneh so se vedno znova odvijale demonstracije, včerajšnje dogajanje pa je preseglo vse drugo: ure in ure so na Trgu generala Maistra (kakšnih 50 m od mojega doma) pokale petarde, policisti so v bojni opravi zaprli ulice in nad mestom so krožili helikopterji.

In vse to v tem malem in spokonem Mariboru.

Mariborska vstaja

Tukaj je (tako kot povsod) kar nekaj tem, nad katerimi se lahko izvrstno zgražamo: na primer stanje železnic (žalostno, slabo, nevzdržno, zaostalo, absurdno). Mariborčane pa vedno znova in najbolj od vsega razbesni predvsem eno ime: Fance Kangler, župan. O svojem srečanju z njim sem že poročal na blogu.

Zdaj pa je šel župan očitno res predaleč, ko je vsepovsod postavil radarje. Sodu je s tem izbil dno in prebivalci so se zbrali na demonstracijah proti mestni upravi (prav blizu mojega doma), nekateri pa so si menda prelepili registrske tablice na avtomobilih. Sedaj prižigajo bengalske ognje in pozivajo Kanglerja, naj pride na plano. Tega seveda ne stori, saj ni neumen.

S Clintonom v istem klubu

No ja, skorajda. Sem pa pretekli konec tedna vendarle lahko popil nekaj požirkov vina stare trte.

V Sloveniji so se mudili nemški parlamentarci, ki so najprej obiskali Ljubljano, nato pa še mene v Mariboru. Pravzaprav so obiskali župana, jaz pa sem bila povabljen na kosilo. Čeprav je v vabilu pisalo: “Pogovor z rezidenčnim pisateljem”. Na koncu smo se vsi pogovarjali samo z županom. Seveda, saj ve tudi več povedati kot jaz. Zabavno je bilo, da je kar nekaj časa govoril o očitkih skorumpiranosti, ki letijo na njegov račun – ne da bi ga kdorkoli povprašal po tem.

Ko sem ga vprašal, kako bi Slovenci opisali sami sebe, je omenil svojega starega Mercedesa, ki ima že trideset let, a je še vedno boljši od vsakega novega japonskega avta. Nisem povsem razumel, kaj je hotel povedati, morda je bilo tudi kaj “lost in translation”, nato pa so nam v fiolah postregli plemenito kapljico. Zdela se mi je malo vodena. Me zanima, ali je Clinton izpraznil svojo steklenico, ali pa še stoji kje v njegovi pisarni?