Iskanje izgubljenega časa*

Sprehajam se po Mariborskih gozdovih, počasi hodim med platanami, velikolistnimi lipami in rdečimi bukvami. Če malo pomisliš, ugotoviš, da obstaja nešteto lepih drevesnih imen, cela zbirka, ki je večina verjetno ne pozna. Enako velja za gobe, ki ravnokar uspevajo in jih po gozdovih nabirajo možakarj s čepicami na glavi in cigaretami v ustnih kotičkih: sivi lupinar, mala štorovka ali žametasti goban.

Hitro stopam po jesenskem listju, da pospešim tudi misli. Vsekakor obstaja neka prapovezava med tempom hoje in misli. Bruce Chatwin, britanski popotni pisatelj, je nekoč dejal, “da je življenje potovanje, na katero se je najbolje odpraviti peš”. Mislim, da ima prav.

Vendar pa takšna vrsta hoje, ki sledi zapovedi “kolikor dlje, tem bolje,” terja svoj čas.

Prav tisti čas, ki ga marsikdo nima več. Prej sem od prijateljev pogosto slišal: “Ne, tega ne moremo. Nimamo denarja.” Zdaj pa vedno poslušam: “Ne, ne gre. Ni časa.”

Skozi dobov gozd prispem do kapele in preberem napis. Gre za postajo križevega pota, ki so ga zgradili tisti, ki so preživeli kugo v Mariboru leta 1683. Hodim po poti in razmišljam o teh vernih ljudeh, za katere tostransko življenje ni bilo nič drugega kot prehodna faza. Resnično življenje pa se je začelo za slonokoščenimi vrati.

Danes marsikdo drugače gleda na to. Pa vendar zapravljamo čas. S tem, ko ga ne izkoristimo.

Vsak Evropejec na dan približno 232 minut gleda televizijo. Če preračunamo, letno pred zasloni presedimo približno 45 celih dni, noč in dan. Ali to ni žalostno? In kljub temu nihče nima časa?

Najhujša plat staranja je ta, da se spremeni dojemanje časa. Hitreje mineva. Včasih zvenim že kot moja mama, ko pravim: Noro, kako čas beži. Moja mama je seveda vesela, da sem to ugotovil, in le prikima.

Na površje nenadoma priplavajo pojmi, kot so “prej” in takrat”. Pojmi, ki jih v najstnikovem besedišču ni, prav kakor ni odgovora na vprašanje, kje se konča vesolje.

Pot me vodi na majhno vzpetino, na vrhu je ozek pas shojene zemlje, ponekod odtisi konjskih kopit. Kalvarija se imenuje ta vzpetina in na njenem vrhu so preživeli zgradili cerkev. Sem gori so znosili vse te kamne ter zunanjo steno cerkve sv. Barbare in Rozalije okrasili s kipi Jezusa in Marije. To je kraj, ki leži sredi gozda, kakor da bi bil prizorišče katere od Grimmovih pravljic, skrit pod krošnjami lip. Brezčasno sedem na klop pred cerkvijo.

Le kaj vse bi lahko dosegli, če ne bi tako zapravljali svojega časa? Toliko stvari prelagamo na jutri ali na čas čez pet, deset let, ko bomo končno imeli mir in čas; morda pa bomo takrat že povsem drugi ljudje.

Pretekle revolucije in vojne so nam prinesle najsvobodnejšo družbo vseh časov. Svobodni smo, kar zadeva ravnanje in razmišljanje, prav kakor sta si to zamišljala Kant in Cirenčan. Varno smo vpeti v socialni sistem, ob katerem bi si prebivalci preteklih stoletij obliznili vse prste. Nekoč se bomo ozirali nazaj in se spraševali, kam je šel ta čas. Morda bodo takrat že nastopili težki časi.

Če bi samo vsak drugi zgradil takšno (metaforično) cerkev s tem, da bi se osredotočal na zares pomembne stvari, če bi si znova zastavljali cilje, načrtovali pustolovščine in jih živeli, če bi vložili več energije in časa v to, da bi izboljšali ta svet – bi bili gotovo bolj zadovoljni. Morda celo srečni.

Toda vse potrebuje svoj čas, tako kot dobro vino. In če pogledam, kako sam pogosto ravnam s svojim časom, kako ga tudi moji prijatelji ne spoštujejo, kako moji znanci in drugi ljudje niso gospodarji svojega časa, se moram spomniti izreka, ki sem ga pred mnogimi leti slišal od nekega vojaka, in ta izrek mi odtlej ne gre več iz glave: “V Afganistanu pravijo: zahodnjaki imajo ure, mi pa imamo čas.”


*Besedilo je bilo napisano za literarni večer v Ljubljani.

Tri barve – Rumena

Medtem ko se je v Nemčiji jesensko listje že poslovilo (kakor mi je prišlo na uho), se tukaj še vedno oklepa vej. Čudovito.

Na koncu doline

S prijateljem J. sva se odpravila še na manjši izlet v Logarsko dolino, dolino v Savinjskih Alpah, približno 120 km zahodno od Maribora. Po gorskih grebenih sva hodila z odprtimi usti, ker je svetloba padala nežno kot peresce in so nama jesenske barve objemale oči. Ko bi ljudje vedeli, kako lepa je Slovenija, bi se jih tukaj kar trlo.

Na koncu doline je slap, ob njem pa so prišli na noro zamisel in visoko v zraku zgradili lesen bar.

Nekaj metrov od naju v globino pada šumeča voda. Pijeva malinovec, se pogovarjava, smejiva, dihava mineralni zrak in okušava, kako lepo je lahko življenje. Pozneje mesec napade padajoči mrak in prežene zvezdno nebo. Tudi prav, vsega pač ne moreš imeti.

Večer v Mariboru

Bolj zeleno ne bo nikoli