Prikaz objav z oznako LITERATURA. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako LITERATURA. Pokaži vse objave

sreda, 31. oktober 2012

Slovenski Goethe


Pravzaprav sem hotel že ves čas napisati kaj o Francetu Prešernu, a nekako nisem prišel do tega. Prešerna v Sloveniji častijo kot Goetheja v Nemčiji. Ko je bil še živ, je bila zadeva povsem drugačna. Kakor se pogosto rado zgodi.

Prešeren (1800-1849) je večino svojega življenja delal v odvetniški pisarni v Ljubljani. Poleg tega se je posvečal liriki, pogosto v sklopu porajajoče se narodne zavesti. V času, ko je bila nemščina še lingua franca, je Prešeren postavil nova merila za pesnjenje v slovenskem jeziku. Pa vendar so ob izidu prodali le 30 izvodov njegovega osrednjega dela, "Poezij".

Prešeren je bil pijanec in babjek, pesnil pa je med drugim tudi zaradi neuslišane ljubezni. Ko je osamljen in zagrenjen umrl zaradi ciroze jeter, gotovo ni upal na to, da se bo lepega dne znašel v kanonu slovenske literature. Pa vendar se je zgodilo prav to. Vrh tega pa Slovenci sedmo kitico njegove pesmi “Zdravljica” pojejo kot svojo državno himno: 

“Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan!
Ko rojak prost bo vsak,
ne vrag, ne sosed bo mejak!”

sobota, 22. september 2012

Avtorji in akrobati

Ponovno sem se vrnil v Maribor, kajti program Prestolnice kulture se je ob koncu poletnih počitnic ponovno razživel. Koledar je tako natrpan, da sploh ne vem, katerih prireditev naj se najprej udeležim.

Včeraj je bila odločitev lahka. V viteški dvorani Pokrajinskega muzeja (čudovit prostor s kipi in in stropnimi freskami) je potekal pogovor z Dragom Jančarjem, enem izmed najbolj znanih in produktivnih slovenskih avtorjev.















Avtorja, ki je bil rojen v Mariboru, sem poznal že prej in sicer po izredno inteligentnem eseju, ki ga je napisal o Mariboru: “Mesto, njegove meje in kreativnost”. V tem eseju Jančar med drugim opisuje, kako je premik meje v 20. stoletju vplival na mesto in njegove prebivalce, kako se je ta razvoj zrcalil v kreativno mislečih ljudeh in kako pomembno je, da ne pozabimo lekcij, ki nas jih je naučila zgodovina.

Bom na kratko citiral:

"Če ne vemo, kdo smo bili, kaj se nam je zgodilo, kako smo se motili in kako pogosto smo blodili po socialnih, kulturnih in zgodovinskih labirintih, potem nikakor nismo zmožni govoriti o prihodnosti. Zgodovina ni le magistra vitae, temveč tudi magistra mortis, kakor je zapisal slovenski esejist Iztok Simoniti. Če se želimo osvoboditi svoje zgodovine in njenih slepih ulic, moramo zgodovino najprej dodobra spoznati." (prevod iz nemščine op.prev.)

Nato sem odšel še na Glavni trg, kjer je pod milim nebom nastopala umetniška skupina "Companhina Erva Daninha". Sodobna portugalska cirkuška skupina si je zadala cilj, da v svoji predstavi s pomočjo akrobatike razmišlja o diktaturah.