Zlata jesen in nasilje

Maribor trenutno žari v najlepših barvah, kakšna fantastična jesen, ta letni čas sem v Izraelu res pogrešal.

Za vikend me je obiskal prijatelj iz Nemčije. Za začetek sva se povzpela do cerkve sv. Urbana, od koder imaš čudovit razgled na vse mesto. In kakor tudi sicer na najlepših krajih Slovenije, tudi tukaj stoji majhna točilnica, kjer sediš na lesenih klopeh, piješ vino, ješ domačo klobaso in uživaš v življenju.

Zvečer sva s prijateljem J. odšla na nogometni stadion, kjer se je Maribor pomeril z Ljubljano. Končno mi je postalo jasno, zakaj ob skoraj vsaki nogometni igri v mestu vsepovsod stoji policija, kakor da bi šlo za državniški obisk. Ne le, da so “navijači” ves čas prižigali bengalske ognje in metali petarde na igrišče. Ne, na to se je še policija očitno navadila. Zadeva se je dokončno razvnela šele, ko je neki mariborski navijač pobegnil s tribune, stekel počez čez igrišče (česar nihče od navzočih policistov ni opazil) in vrgel bengalski ogenj na tribuno ljubljanskih navijačev.

Hja, in kako so se odzvali navijači iz prestolnice? Zelo omikano. Pulili so plastične sedeže s tribune in jih metali v policiste, kar je seveda povzročilo veliko vroče krvi. Policisti so zasedli tribuno in jo izpraznili. Dogajanje je bilo vse prej kot miroljubno, pele so pesti, pendreki in po zraku je letelo še več plastičnih stolov. Doma bodo “navijače” verjetno slavili kot heroje; se pa vedno znova sprašujem, kaj bi pravzaprav počeli vsi ti idioti med nogometnimi navdušenci (seveda predstavljajo le manjšino, toda če seštejemo vse evropske navijače, je zadeva vendarle zaskrbljujoča), če ob sobotah ne bi mogli na stadion.

Na koncu je zmagal Maribor z enim zadetkom, moj prijatelj J. pa je bil nadvse presenečen nad tem, kako pester program ga je čakal že prvi dan.

Maribor žaluje

Pravzaprav sem mislil, da Maribor ni prav poseben nogometni navdušenec – ko sem bil tukaj nekaj dni med evropskim prvenstvom, nisem našel nikogar, ki bi bil enako zavzet kot jaz. Vedno znova sem dajal vtis nemškega tepca, ki ob vsakem golu skoči kvišku – včeraj pa sem ugotovil, da sem se motil. Samo igra mora biti prava.

Šlo je za kvalifikacije za Ligo prvakov in nogometni klub Maribor je na povratni tekmi gostil Dinamo iz Zagreba. V sicer tako mirnem Mariboru sem ves dan poslušal zavijanje policijskih siren, nad mestom so krožili helikopterji. Slovenija proti Hrvaški očitno še vedno budi močna čustva, tako pozitivna kot negativna.

Na koncu pa je bilo po tekmi vse mirno. Maribor je izgubil. Kar je velika velika škoda. Tako bi bil vesel Lige prvakov v tem malem mestu.