Dan, ki je izginil v predalu*

Ura je enajst, novembrski petek, pravzaprav običajen delovni dan, toda pisarne so prazne in ljudje so prenehali z garanjem.

V majhni gruči stojim nasproti vinoteke Vinag, z odra mi ušesa parajo poskočnice, nekdo po imenu Roman mi plastični kozarec vedno znova polni z Mariborčanom.

Na mariborskem Grajskem trgu se ljudje zbirajo okrog vinskih stojnic, pijejo, se smejijo, vriskajo, plešejo in jejo. Okrog poldneva imajo nekateri že nekoliko obarvane nosove, rdeče kot opozorilne boje.

Neka ženska, katere nos je prav tako že nekoliko pordel, mi reče: “Včasih koga celo leto ne vidiš, tukaj na martinovanju pa srečaš vse!” Svoj izliv še podkrepi s kretnjo, ki zaobjame celoten trg, nato pa se ponovno obrne k prijateljem. Pogovarjajo se po slovensko, česar žal ne razumem najbolje, ampak saj je vseeno, saj ravno razmišljam o tem, da je ta dan pomemben tudi v Nemčiji, pa čeprav iz drugega razloga: predstavlja začetek petega letnega časa, karnevala, ki traja do pepelnice. Tudi tam se torej pije, vendar mnogo dlje. V Nemčiji so nekatere stvari pač večje kot v tej mali državi, v kateri sem sedaj preživel že štiri mesece. Moj čas se počasi izteka in kmalu bom moral zapustiti državo, katere oblika na zemljevidu spominja na kuro. Seveda se sprašujem, ali poznam samo njen vrat, prsni koš in peruti, ali pa sem spoznal tudi njeno drobovje?

Od samega začetka me je zanimalo, kakšni so pravzaprav Slovenci, hotel sem torej najti nekaj pojmov, ki bi jih lahko shranil v svoj osebni predal. Vem, da so stereotipi nevaren teren. Walter Lippmann jih, denimo, imenuje “spoznavno-ekonomsko obrambo pred potrebnimi napori poglobljenega spoznavanja detajlov.”

Aha.

Toda sam sem hotel in še vedno hočem le nekaj trdnega, nekaj trajnega, na kar že namiguje grški pojem. Morda je tako zato, ker sem prej o Sloveniji vedel bore malo; zame je bila pred tem poletjem prava španska vas. Vendar pa Slovenije kljub vsemu nikdar nisem zamenjal s Slovaško, kakor je to storil prav tako povsod priljubljeni George W. Bush.

V svojem domačem mestu, Rüsselsheimu, ki je podobno kot Maribor pravo industrijsko mesto, sem poznal Hrvate (in njihove restavracije, ki so se vse po vrsti imenovale Dubrovnik ali Split, začuda vselej s pripisom “internacionalna kuhinja,” kakor da zgolj hrvaška ne bi zadoščala), Srbe, Bošnjake in celo kosovske Albance. Slovencev pa nobenih.

Kot gostujoči pisatelj sem tako vedno znova zastavljal vprašanje, kakšni stereotipi krožijo o Slovencih.

Le kdo bi mi lahko podal boljši odgovor kot mariborski župan Franc Kangler? Saj vem, da je tu izjemno priljubljen, v naslednjih tednih pa sem doživel še nekaj demonstracij proti njemu. Kljub temu sem se konec poletja skupaj z delegacijo nemških parlamentarcev sestal z njim v hotelu City in Kangler je govoril in govoril, predvsem o lažnih obtožbah, o postopkih zaradi domnevne korupcije in o spletkarskih tožbah.

Čeprav ga nihče niti z besedico ni povprašal po vsem tem.

Ko so naposled postregli z vinom stoletne trte, o katerem sem skrivaj sanjaril, da mi bodo podarili steklenico in me bodo končno omenjali skupaj s Clintonom in Mandelo, sem vprašal Kanglerja: Kakšni pa so tile Slovenci?

Kangler je naredil požirek redke, nedoločljive tekočine – prav zares, saj je krasno, da je trta prišla v Guinessovo knjigo rekordov, toda vino nikakor ni dobro in gotovo še neodprto čaka v Clintonovi pisarni, sem pomislil – kakorkoli že, župan je naredil požirek, se pretvarjal, da je vino odlično, in v tem trenutku sem spoznal, da odgovora ne bom dobil. “Ja,” je rekel Kangler, “sam imam nemškega mercedesa, 30 let starega, pa še vedno odlično vozi in to s prvim motorjem. Res sem zadovoljen. Z Japonci pa nimam dobrih izkušenj.”

In tako je nadaljeval še lep čas. Ni mi preostalo drugega, kakor da izpijem svoj kozarček, da sem se vsaj malo zaposlil med tem nesmiselnim odgovorom. Prav, župan torej ne ve, kakšni so Slovenci, vsaj to sem ugotovil.

Na Grajskem trgu me nekdo iztrga iz razmišljanja o županu in mi že spet napolni kozarec. Še ničesar nisem jedel, toda z veseljem se prilagodim lokalnim navadam.

Gručica okrog mene burno razpravlja in vprašam Tino, za kaj gre. Za Kanglerja, mi pove. Za Kanglerja in njegovo politiko neštetih radarjev. Menda so si ljudje prelepili registrske tablice, nameravajo protestirati, besni so in bi ga najraje pregnali iz Rotovža v zapor. Pozneje so res pred njegovo mestno hišo skandirali “Gotof je!”

Tale Kangler je očitno namazan z vsemi žavbami, si mislim, medtem ko me odvlečejo na notranje dvorišče Vinaga.Tukaj spodaj imajo čudovito vinsko klet s sodi, izmed katerih so nekateri veliki kot manjši čolni. Arhivska vina so nekoč segala vse do konca 19. stoletja. Potem pa so prišli nacisti in najsi jim lahko očitamo marsikaj, le tega jim ne moremo, da niso imeli dobrega okusa za vino. Očitno so tukaj veselo popivali. Vsekakor pa arhiv dandanes sega natanko do leta 1945.

Stojimo na notranjem dvorišču, ob baru, na sredini so pokonci postavljeni sodi, glasbo vrti DJ iz Pekarne, nekdanje vojaške pekarne, ki je sedaj alternativno središče. Obiskovalci so tukaj mlajši kot zunaj na trgu, a ravno tako pijani.

“Hej,” mi reče tip poleg mene, “jaz sem Tomaž,” me udari po hrbtu in mi nato nalije kozarček. Tomaž se mora že oprijemati soda, oči ima posteklenele in temu ustrezno je tudi zgovoren. Po poklicu je arhitekt, njegova žena zdravnica, pravzaprav pa je vse za en drek in tudi predsedniške volitve v nedeljo ga prav nič ne zanimajo. Zaničljivo zamahne in reče: “Prekleti politiki, vsi so povezani, ta Slovenija je veliko premajhna, veliko premajhna,” še reče in zmajuje z glavo. “Pa tale Kangler, tega pa najbolj sovražim, od vseh politikov in vse Slovenije, mafija!” vzklikne, se zamaje in ponovno opre ob sod.

Spominjam se vožnje z vlakom iz Ljubljane v Maribor. V kupeju sem sedel poleg prikupne mlade rjavolaske – ime ji je bilo Lorna – in pogovarjala sva se o Sloveniji. Enkrat sredi te dolge vožnje sem ji zastavil svoje omenjeno vprašanje. Slovenci so nevoščljivi, je rekla Lorna. Nevoščljivi in malomeščanski. Poleg tega še potencialno samomorilski.

Nisem vedel, kaj bi rekel. Čakal sem, ali bo naštela še kaj pozitivnih pojmov, toda ni jih bilo. Le kdo bi tako govoril sam o sebi? sem razmišljal. Po drugi strani pa je Lorna vedno govorila o “njih” in ne o “nas”.

Na to sem se spomnil, ko je Tomaž ravno končal s svojo tirado proti državi. “Zakaj pa ti ne greš v politiko,” ga vprašam, “zakaj česa ne spremeniš?” Tomaž me debelo pogleda, kakor da bi predlagal, da si v naslednji kozarec namesto vina natoči vodo.

K sebi povabimo še Natalijo, Rusinjo iz St. Peterburga, ki je za nekaj dni na obisku v Mariboru, poučuje na univerzi, zelo mlada je še in zastrašujoče bistra. Pa tudi lepa.

“Slovenci se ves čas pritožujejo,” reče, “pa tako lepo deželo imajo! Tega res ne razumem.” Tomaž izprazni plastični kozarček in s še mokrimi ustnicami reče: “Se pač radi pritožujemo.”

Tomaž nam hitro dotoči vina, da nam noge ne bi zamirznile, gre samo za varnostni ukrep, še pove. Nazdravimo, na poenostavljanje raznolikosti, na to, da je predsodke še težje razbiti kot atome. Le kdo je to nekoč dejal? Ah, saj je vseeno, prepozno je za natančno citiranje. Govorimo in filozofiramo o nemškem Michelu, francoski Marianne, Uncle Samu in Kranjskem Janezu.

Pred kratkim sem v nekem turističnem vodiču o Slovencih prebral, da jih vselej opisujejo z dvema pojmoma: priden in hrepenenje. Ko sem s tem postregel sogovornikom, mi tega nihče ni potrdil.

Medtem se je stemnilo in v rokah držim že 10. ali morda 20. kozarec. Tomaž kot karnevalski norček poplesuje med ljudmi, Natalia filozofira o tem, kako Rusi ljubijo vsak trenutek in pa gostoljublje, sam se poskušam spogledovati z lepimi Slovenkami, toda žal že kar škilim in zato raje prisluhnem Francu, Tomaževemu bratu in novinarju, ki mi marsikaj pove, predvsem pa še povsem jasno misli, saj je komaj kaj spil – kar je pravzaprav nenavadno za novinarja – in obogati mojo zbirko stereotipov z naslednjimi pridevniki: Slovenci so po njegovem zaljubljeni v naravo, družinski ljudje, disciplinirani, iskreni, melanholični, navdušeni športniki, uživači, a introventirani.

Hvala bogu, pomislim, hvala bogu. Očitno ta narod vendarle še ni za na odpad. V svoji alkoholni omami sem kar malo ponosen sam nase, kajti Franceve izjave se ujemajo z mojimi osebnimi izkušnjami, le da si sam ne bi drznil soditi o Slovencih, ali pač?

Ravno ob besedici introventiran se do nas ponovno opoteče Tomaž. “Nazdravimo,” kriči, kakor da bi se pravkar končala vojna, “nazdravimo!” in že nam napolni kozarce. Prav dobro vem, da jutri zjutraj ne bo lepo, ko bom imel mačka, in razmišljam, ali Slovenci namesto nemškega “Kater” rečejo kaj podobnega in ali imajo morda kakšen recept proti njemu, ko Tomaž ponovno zavpije: “Nazdravimo, nazdravimo!”

Žal se zdravljice več ne spomnim. Ničesar več se ne spominjam. Vem le še to, oziroma čutim, da je Franc povedal še nekaj zelo bistrega, nekaj, kar je lepo zaokrožilo celotno predhodno razpravo o Slovencih in njihovi naravi, toda prekleto, da se tega pri najboljši volji ne morem spomniti. Morda pa je še dobro, da je tako. Želja, da bi v nekaj besed strnili celotno družbeno stvarnost, je pravzaprav lenobna, pritlehna, pravzaprav banalna. Ali kakor je tako lepo dejal Friderik Veliki: Vsak na svoj način. Lep rek, ki se ga spominjam pri še tako hudem mačku. Auč.

*Besedilo je bilo napisano za branje na Univerzi v Mariboru.

Povej mi kaj

Prejšnji petek sem končno lahko izvedel majhen eksperiment. Izhajal sem iz predpostavke, da smo vsi pripovedovalci in da svoje življenje snujemo kot zgodbo, jo oblikujemo v sklope, kaj izpustimo ali dodamo, tako da marsikaj (ali celo vse) deluje precej linearno in logično povezano, ko se ozremo nazaj. Naključne ljudi sem torej želel prositi, da mi povedo kakšno zgodbo iz svojega življenja.

Priskrbel sem si mizo in se usedel v enega izmed razstavnih prostorov, pripravil mikrofon in deloval povsem profesionalno.

Zavedal sem se, da moram pripraviti tudi alternativno rešitev, na primer vprašalnik, ker bi nekateri ob prošnji “Povej mi kaj” gotovo (in povsem razumljivo) ostali brez besed.

Tukaj predstavljam del rezultatov:


Maja, 29. Prostovoljka

Kdo je tvoj najljubši pisatelj?

Hermann Hesse

Kateri dogodek v svojem življenju bi označila kot mejnik?

Konec svojega zadnjega razmerja. Končala sem ga in zame je bilo izrednega pomena, da sem se končno odtrgala od te zveze. Nato sem sodelovala pri snemanju nekega hrvaškega filma, na nekem otoku, kar je bilo izredno osvobajajoče in očiščujoče. Vsa moja energija se je s tem spremenila, iz negativne v pozitivno.

Kako si predstavljaš srečo?

Kot mir. Toda vsakdo ga mora najti v sebi.

Imaš življenjsko vodilo?

V vsem poskušaj odkriti nekaj dobrega.

Kaj ti je všeč v Mariboru?

Energija. Všeč so mi majhne stvari tukaj.


Jasna, 60. Umetnica

Na svojem področju delujem že 40 let. Študirala sem umetnost v Ljubljani, se nato odpravila v Indijo in na koncu pristala v Mariboru. Vedno sem bila samostojna, nikdar nisem bila nikjer zaposlena, kar je že samo po sebi uspeh, kajne?

Zdaj se počutim kot ob koncu maratona. Ni bilo vedno preprosto, ker nisem vedela, kako naj izpeljem vse birokratske postopke. Umetniki so le redko tudi dobri birokrati, saj se nam zdi pomembneje, da se znamo izražati. Kljub temu mi je uspelo, da sem se tukaj uveljavila in da imam celo vrsto referenc. Vse moje kolege so gore papirjev le prestrašile.

V mestu imam majhno galerijo, spodaj ob Dravi, v najstarejši ulici, kjer je bila nekoč judovska četrt, preden so pregnali Jude.

Vsi ti stari zidovi se pogovarjajo z menoj in jaz jih poslušam. K meni prihaja veliko privržencev Alistarja Crowleya, morda zato, ker se je veliko ukvarjal s kabalo.

Na tem mestu vlada posebna energija, kakor na vsakem kraju, kjer so ljudje hodili mimo že tisočletja.

Vsakega 25. pripravim majhen happening. Vsem dušam tam zunaj pravim, le kaj čakate, leto gre h koncu, spremeniti moramo svoje energije in se znebiti vsega slabega.


Alenka, 26. Predavateljica političnih ved

Kdo je tvoj najljubši pisatelj?

Boris Pahor

Kateri dogodek v svojem življenju bi opisala kot mejnik?

Trenutek, ko sem prvič letela v ZDA, čisto sama. Nisem vedela, kaj me čaka, niti ene same telefonske številke nisem imela, ki bi jo lahko poklicala. Vedela sem, da se bo moje življenje spremenilo – pred tem sem imela res hudo leto -, ker sem bila prvič zares sama. Počutila sem se zelo majhno, po drugi strani pa tudi zelo močno. Bila sem čisto sama, nihče me ni poznal in tako sem lahko odkrivala, kdo sem. Počela sem le to, kar se mi je zljubilo. Če sem si zaželela sama v kino ali pa v parku brati knjigo, sem to pač storila. V Mariboru mi to nikdar ni uspelo; vedno nekdo nekaj hoče ali pričakuje od tebe. Veliko sem počela sama; rekla bi, da je to na meni pustilo pečat, ker sem bila prvič dovolj pogumna, da sem se ukvarjala sama s seboj in kdaj drugim tudi rekla “Ne”. Počutila sem se zares svobodno. Po tem je vse postalo bolj preprosto.

Kako si predstavljaš srečo?

Najpomembneje je, da si zadovoljen sam s seboj, in to 100 odstotno. Trenutki sreče so vselej drobni trenutki, se mi zdi. Tako kot pri planinarjenju ali v družini. Če bi me vprašal pred tremi leti, bi odgovorila: popoln partner, dobra služba, dovolj denarja in dva dopusta na leto.

Imaš življenjsko vodilo?

Živeti moraš v sedanjem trenutku, pa čeprav je za to potrebna dolgotrajna vaja.

Kaj ti je všeč v Mariboru?

Udobje majhnega mesta. Vedno veš, kam si namenjen. Mirno je, narava je blizu, kar je odlično za otroke. Zelo rada imam Piramido, predvsem, kadar sem na vrhu sama.


Igor, 35. Pesnik

Pred nekaj leti sem šel z nekaj prijatelji tukaj v Mariboru zvečer ven. Zavili smo v Poštno ulico, kjer smo se pri Bošnjaku in potem v lokalu Tildo’s grozljivo napili. Nato smo hodili po mestu in se pošteno opotekali. Na lepem smo se znašli pred neko izložbo in si ogledovali zimske jakne. Sam bi jo še kako potreboval, vendar nisem imel denarja. Pa smo si mislili, da je ura tri, nikjer nobenega policista, in lahko bi razbili šipo.

Poiskali smo granitne kocke in storili prav to. Ko se je sprožil alarm, so moji prijatelji pobegnili, ostal sem le še jaz, ker sem nujno hotel priti do tiste jakne. Vendar pa policija vendarle ni bila tako daleč in me je pri tem zasačila. To je bil najbolj mučen trenutek mojega življenja.

Vendar ima vse pozitivno plat. Tisto noč sem moral preživeti na policijski postaji in ko sem se počasi streznil, sem si prisegel, da nikdar več ne bom ušpičil česa podobnega in da se bom osredotočil le še na pisanje. To je bilo pred nekaj leti, zdaj pa dejansko živim od pisanja. Seveda ne v razkošju. Vedno pravim: umetnik živi le malenkost bolje od klošarja.

Iskanje izgubljenega časa*

Sprehajam se po Mariborskih gozdovih, počasi hodim med platanami, velikolistnimi lipami in rdečimi bukvami. Če malo pomisliš, ugotoviš, da obstaja nešteto lepih drevesnih imen, cela zbirka, ki je večina verjetno ne pozna. Enako velja za gobe, ki ravnokar uspevajo in jih po gozdovih nabirajo možakarj s čepicami na glavi in cigaretami v ustnih kotičkih: sivi lupinar, mala štorovka ali žametasti goban.

Hitro stopam po jesenskem listju, da pospešim tudi misli. Vsekakor obstaja neka prapovezava med tempom hoje in misli. Bruce Chatwin, britanski popotni pisatelj, je nekoč dejal, “da je življenje potovanje, na katero se je najbolje odpraviti peš”. Mislim, da ima prav.

Vendar pa takšna vrsta hoje, ki sledi zapovedi “kolikor dlje, tem bolje,” terja svoj čas.

Prav tisti čas, ki ga marsikdo nima več. Prej sem od prijateljev pogosto slišal: “Ne, tega ne moremo. Nimamo denarja.” Zdaj pa vedno poslušam: “Ne, ne gre. Ni časa.”

Skozi dobov gozd prispem do kapele in preberem napis. Gre za postajo križevega pota, ki so ga zgradili tisti, ki so preživeli kugo v Mariboru leta 1683. Hodim po poti in razmišljam o teh vernih ljudeh, za katere tostransko življenje ni bilo nič drugega kot prehodna faza. Resnično življenje pa se je začelo za slonokoščenimi vrati.

Danes marsikdo drugače gleda na to. Pa vendar zapravljamo čas. S tem, ko ga ne izkoristimo.

Vsak Evropejec na dan približno 232 minut gleda televizijo. Če preračunamo, letno pred zasloni presedimo približno 45 celih dni, noč in dan. Ali to ni žalostno? In kljub temu nihče nima časa?

Najhujša plat staranja je ta, da se spremeni dojemanje časa. Hitreje mineva. Včasih zvenim že kot moja mama, ko pravim: Noro, kako čas beži. Moja mama je seveda vesela, da sem to ugotovil, in le prikima.

Na površje nenadoma priplavajo pojmi, kot so “prej” in takrat”. Pojmi, ki jih v najstnikovem besedišču ni, prav kakor ni odgovora na vprašanje, kje se konča vesolje.

Pot me vodi na majhno vzpetino, na vrhu je ozek pas shojene zemlje, ponekod odtisi konjskih kopit. Kalvarija se imenuje ta vzpetina in na njenem vrhu so preživeli zgradili cerkev. Sem gori so znosili vse te kamne ter zunanjo steno cerkve sv. Barbare in Rozalije okrasili s kipi Jezusa in Marije. To je kraj, ki leži sredi gozda, kakor da bi bil prizorišče katere od Grimmovih pravljic, skrit pod krošnjami lip. Brezčasno sedem na klop pred cerkvijo.

Le kaj vse bi lahko dosegli, če ne bi tako zapravljali svojega časa? Toliko stvari prelagamo na jutri ali na čas čez pet, deset let, ko bomo končno imeli mir in čas; morda pa bomo takrat že povsem drugi ljudje.

Pretekle revolucije in vojne so nam prinesle najsvobodnejšo družbo vseh časov. Svobodni smo, kar zadeva ravnanje in razmišljanje, prav kakor sta si to zamišljala Kant in Cirenčan. Varno smo vpeti v socialni sistem, ob katerem bi si prebivalci preteklih stoletij obliznili vse prste. Nekoč se bomo ozirali nazaj in se spraševali, kam je šel ta čas. Morda bodo takrat že nastopili težki časi.

Če bi samo vsak drugi zgradil takšno (metaforično) cerkev s tem, da bi se osredotočal na zares pomembne stvari, če bi si znova zastavljali cilje, načrtovali pustolovščine in jih živeli, če bi vložili več energije in časa v to, da bi izboljšali ta svet – bi bili gotovo bolj zadovoljni. Morda celo srečni.

Toda vse potrebuje svoj čas, tako kot dobro vino. In če pogledam, kako sam pogosto ravnam s svojim časom, kako ga tudi moji prijatelji ne spoštujejo, kako moji znanci in drugi ljudje niso gospodarji svojega časa, se moram spomniti izreka, ki sem ga pred mnogimi leti slišal od nekega vojaka, in ta izrek mi odtlej ne gre več iz glave: “V Afganistanu pravijo: zahodnjaki imajo ure, mi pa imamo čas.”


*Besedilo je bilo napisano za literarni večer v Ljubljani.

Gostujoči pisatelj v časopisu

Večer je spremljal branje prejšnji teden in je o tem objavil članek. Napisan je sicer v slovenščini (kar je logično), toda saj ta jezik tukaj marsikdo obvlada. Besedilo sem prepisal v googlov prevajalnik in kolikor lahko presodim, me niso popljuvali. Ni slabo.

Hier gibt es auch eine Online-Version, die ist aber anscheinend nicht ganz vollständig.

Branje št. 2

To je bilo nekaj čisto drugega kot takrat prvič v Ljubljani. Tokrat je bilo moje branje del seminarja na Oddelku za germanistiko Univerze v Mariboru pod naslovom “Arhitektura tujine”.

Nisem pravzaprav vedel, kaj me čaka. Profesor Dejan Kos mi je sicer povedal, da bodo študenti pripravili nekakšne eseje, potem pa sem bil vendarle presenečen, ko sem ugotovil, da so se skupine študentov v svojih referatih posvečale zgolj in samo meni in blogu gostujočega pisatelja.

Torej: bil sem izredno počaščen, pa čeprav vem, da izbira ni bila prostovoljna. Toda večinoma so se res potrudili: moj blog so secirali po naslednjih sklopih: “Zgodovina, kulinarika, šport, izobraževanje in kultura,” citirali so odlomke iz mojih besedil (noro!) in mi zastavili celo vrsto pametnih vprašanj.

Po tej izredno interaktivni fazi, za katero se študentom na tem mestu še enkrat zahvaljujem, sem prebral še nekaj novejših besedil. Predvsem besedila o martinovanju, pa o nepriljubljenem županu (ne bi si mislil, da lahko že zgolj njegovo ime sproži tako buren odziv) in stereotipih o Slovencih so bila precej lepo sprejeta, če sklepam po smehu študentov in če se študenti smejijo, je vse v najlepšem redu – razen če so se smejali meni.

Posebej se zahvaljujem Dejanu Kosu za zamisel in navdihujoči uvodni referat, kot tudi Veroniki Haring za organizacijo. Hvala lepa.

Vendar pa sem ob vsem veselju vendarle izkusil nekaj negativnega: v nasprotju s prvim branjem tokrat gostujočemu pisatelju niso ponudili viskija. Ampak dobro, morda je opoldne res malo prezgodaj za kaj takšnega.

Tatovi koles

Ojoj, kako mi je to neprijetno. Izredno prijazni tukajšnji profesor germanistike mi je posodil svoje kolo, da si ne bi od stalne hoje obrusil podplatov. Posodil mi je res dobro gorsko kolo. Iz Berlina sem posebej zato prinesel svojo ključavnico, ker so se mi tukajšnje zdele nekoliko prešibke (zaradi česar sem si mislil, da tu očitno nimajo težav s krajo koles). Kako sem se motil. V soboto je izginilo. Nekdo mi je pred fitnesom lepo preščipnil verigo s kleščami.

Celotna katastrofa pa mi je na koncu prinesla vsaj to, da sem imel prvič opravka s slovensko policijo. Ko sem nemudoma poklical (morda bi vendarle lahko ujeli tatu), policija reče, ja, pridemo do vas. Vendar niso povedali, kdaj. Po 45 minutah neuspešnega čakanja sem sam odšel na policijsko postajo.

Tam sem moral spet čakati. Na koncu sta prišla dva policista in naredila zapisnik. Vendar sta mi ob tem ves čas dala vedeti, da mislita, da sem zločinec kar jaz sam. Nekako vzhodnjaško sem se počutil. Na hitro sta hotela še preveriti, kje vse sem že bil, in zadostoval je že en sam klic, da sta izvedela, da sem pred dvema mesecema prenočeval v nekem hotelu v Jeruzalemu, majhnem kraju vzhodno od Maribora. Zdelo se mi je srhljivo.

Tako to je. Skrajno neprijetno. Če kdo torej kje v bližini vidi rdeče-belo gorsko kolo znamke Vertiec …

Bliža se konec

Podobno kot jesen se počasi izteka tudi moj čas tukaj v Mariboru. Decembra bom spet v Nemčiji; ravnokar se pripravljam na dve branji in izbiram teme, o katerih bi moral še nujno pisati, preden zapustim to lepo mesto.

In medtem ko premetavam svoje papirje, se sprašujem, ali ima morda kdo od vas še kakšno zamisel, o čem bi še nujno moral spregovoriti. Če imate kakšen predlog, kar na dan z besedo.

Blejsko jezero

Ko se takole voziš po Sloveniji in se sprašuješ, kje so vsi turisti, ti Blejsko jezero odgovori: Tukaj!

Jezero je samo po sebi čudovito, še toplo, toda skoraj vsa obrežna sprehajalna pot je zagrajena, promet se drenja skozi ozke ulice in para živce. Občutek imaš, da so vsi turisti, ki so obiskali Slovenijo, prav zdaj tukaj ob tem jezeru, ki je bilo nekdaj poletna rezienca jugoslovanske kraljeve družine. Še prej pa se je nekdo domislil, da bi jezero izpraznili, da bi prišli do gline na njegovem dnu, iz katere bi se dalo izdelovati opeko.

Očitno iz tega načrta ni bilo nič, namesto tega pa so celotno jezero obdali s hoteli, toplicami in restavracijami. To pomeni, da moraš nekoliko pripreti oči in si zatisniti ušesa, da odmisliš turiste in hrup in se prestaviš nekaj stoletji v preteklost. Šele tedaj lahko zares občutiš to jezero.

Domovina*

Pred mojim oknom se v vetru ziblje omorika, broščevo rjave kostanjeve liste nosi po zraku, sonce žari kromirano oranžno, listje naletava na tla in čaka na otroke, da negotovih korakov zabrodijo po njem.

Iz svojega stanovanju ob Mestnem parku vidim, kako vstopa v mesto, priklonim se in rečem: Dober dan, gospa jesen.

Rad sem v njeni družbi, gledam skozi okno, medtem ko sonce vsako jutro izžge meglo, sedim ob oknu kot nekdaj moja babica. Vsak dan je sedela ob oknu v nekem drugem mestu, v drugi deželi, v nekem drugem duhu.

Mnogo let je sedela ob oknu, njen mož – moj dedek – je umrl, pogrešala ga je in mu mahala, ko je prihajal z dela, pogrešala je njegovo gradbeniško spretnost, ko je na podstat iz črnega kruha vešče naložil velikodušno nadstropje skute in streho iz češnjeve marmelade.

Tako dolgo je čakala, da se bo vrnila v Nemčijo, v staro domovino, v glavi je imela kovčke ves čas spakirane, ime je šepetala sama pri sebi, ko v kazenskem taborišču v Sibiriji pozimi ni imela druge hrane kot usnje lastnih čevljev.

Nekoč, Alice, ji je dejal oče, bova odšla nazaj v domovino. Nekoč bova spet tam, kamor sodiva.

Kljub lakoti in žeji, kljub mrazu, ušem in stalnim žaljitvam, kaznim in umirajočim ženskam – je bilo tako.

Nekega dne sva se ob oknu njene kuhinje pogovarjala ob koščku Napoleonove torte o trenutku prestopa meje iz ene ideje v drugo. Tisto, kar naj bi bilo nekaj najlepšega, namreč prihod domov po vsem tem čakanju, ju je umestilo v neki vmesni prostor, ki ga nikdar ni več zapustila. “Veš,” mi je dejala, “v Nemčiji mi ni bilo z rožicami postlano.” V Nemčiji je bila nemškutarska zalega, izdajalka – v Nemčiji, svoji domovini, po kateri je toliko let hrepenela in ki si jo je v svoji mentalni slikanici predstavljala v najlepših barvah mavrice – pa je bila Rusinja.

Na koncu je sedela ob oknu in gledala dol na dolgo ulico, po kateri je prej hodila, in si želela, da bi okrog vogala prišel njen mož Richard in ji pomahal, da bi vsaj skupaj hrepenela po svoji domovini.

Kar strese me ob misli, ob misli na osamljenost moje babice ob koncu njenega življenja, ko osamljenost najbolj boli. Obleči si moram jakno, da me bo zaščitila pred mrazom, pomislim, potem pa lahko grem ven, uživam v jeseni, če že babica ne more več. Nikdar več ne bova šla skupaj na sprehod, misel je ledenomrzla kot bližajoča se zima.

Zaklenem stanovanjska vrata, kakor sem za seboj zaklenil že marsikateri prostor v življenju, odidem v Mestni park, skozi kostanjev drevored, predstavljam si, da drevesa dvigajo veje v krošnjo.

30-krat sem se selil, kar pomeni 30 različnih ključev v 14 mestih na 3 celinah. Nekatere ključe še imam, nekatere sem izgubil, nekatere vrgel proč. Vsi ti prostori, vsi so bili nekdaj novi, preden sem si tam uredil bivališče ali na vrat na nos odpotoval.
Za vsakogar s tako številnimi ključi je domovina neobičajen koncept. Predstavlja orientacijo v prostoru, bunker za zaščito pred tujino.

Ali domovine ne spoznamo najbolje prav v tujini? Ko primerjaš, marsikaj jasneje vidiš. In le kako lahko govorim o domovini, ko pa sem svoje sidro vrgel že na tolikih krajih svetovnega morja? Nemška beseda “Heimat” – domovina, ne pozna množine, pravi slovarski diktator Duden.

Mimo restavracije pri Treh ribnikih. Tukaj so nekdaj Turki oblegali mesto in skoraj bi bilo konec domovine Slovencev.

Hitro napredujem, sredi vinogradov. Pod mojimi stopali škreblja pesek, povesim glavo in mislim na ljudi, ki so na teh poteh sredi druge svetovne vojne hrepeneli po domovini, ljudi, ki se jim ni bilo treba spraševati, kaj naj bi domovina bila. Imeli so povsem druge probleme.

Če se spomnim Herderja, potem je domovina kraj, kjer mi nikomur ni treba ničesar pojasnjevati. Če pa se naslonim na Rusa Sinavskega, potem domovina ni geografski pojem. Nosiš jo v sebi, je zapisal.

Zgoraj pri kapelici se usedem na kamnite stopnice in opazujem mesto, ki mi pravkar nudi azil. Ali lahko dobiš novo domovino, tako da njene podobe na koncu življenja prve priplavajo na površje jezera spomina?

V Mariboru sem prekratko za kaj takšnega, mi pravi izkušnja begunca, pa vendar je pet mesecev kar dovolj dolgo, da sem videl ljudi v smehu in joku, da sem preklel dež in ljubil sonce, da sem pil vino in videl, kako se daljšajo sence in kako je jesen zamenjala poletje. Po enem dnevu morda dobiš okus nekega mesta, vendar ta ostane plehek in neoprijemljiv. Njegova prava podoba se razvija le počasi, iz ure v uro.

Levo, na vzhodu leži Melje, nekdanja domovina tovarn in delavcev. Naravnost je judovska četrt, pred njo privez za splavarje, ki so se vselej ustavili le za kratek azil. Na drugi strani Drave so Kitajci, daleč od svoje domovne in nekje med vso to zmešnjavo hiš z rdečimi strehami gruče najstnikov čakajo na svoj startni strel, ko iščejo neko novo vzdušje.

Nekdaj je bila domovina še trden pojem. Vsakdo je vedel, kje je. Nato je prišla industrializacija, urbanizacija in z mobilnostjo tudi izkoreninjenje človeka, začenši z romantiko, ki iz domovine šele ustvari hrepenenje. Beseda domovina se ti res kar stopi v ustih. Zveni tako udobno, pred oči ti prikliče podobo dobrih starih časov, ne glede na to, ali so ti res bili tako dobri.

Slovenski griči me spominjajo na Taunus, od koder prihajam. Geometrija te pokrajine mi vselej vliva občutek domačnosti, nekje globoko v notranjosti, pa čeprav je vonj mesta, ceste in gozda drugačen. Morda le tu in tam manjka kakšna molekula, a vendar je vonj dovolj izrazit, da ga lahko slepo okušam.

Še enkrat se ozrem proti Pohorju, spomnim se na grobove v temnih bukovih gozdovih, pomislim na grob svoje babice, ki se je prebila in preživela Stalina, zato da lahko ob tej kapelici mislim pustim prosto pot. Le kaj bi ona porekla na moje številne prošnje za azil, moje selitve, mojo nestanovitnost?

Ne vem. Jaz pa bi ji rekel: Babi, to je moje zavarovanje pred pozabo. Vsaka selitev mi izostri misli in čute in moje življenje deli na bolj pregledne odseke. Vedno znova si moram urejati nove prostore, da mi ne bi postalo preveč udobno.

Morda bi potem rekla: na ta način se ne boš nikoli počutil doma.
Že mogoče, bi priznal. Morda pa, morda pa bo nekoč vendarle obstaja neka množina.

*Besedilo, napisano za branje v Ljubljani.

Na koncu doline

S prijateljem J. sva se odpravila še na manjši izlet v Logarsko dolino, dolino v Savinjskih Alpah, približno 120 km zahodno od Maribora. Po gorskih grebenih sva hodila z odprtimi usti, ker je svetloba padala nežno kot peresce in so nama jesenske barve objemale oči. Ko bi ljudje vedeli, kako lepa je Slovenija, bi se jih tukaj kar trlo.

Na koncu doline je slap, ob njem pa so prišli na noro zamisel in visoko v zraku zgradili lesen bar.

Nekaj metrov od naju v globino pada šumeča voda. Pijeva malinovec, se pogovarjava, smejiva, dihava mineralni zrak in okušava, kako lepo je lahko življenje. Pozneje mesec napade padajoči mrak in prežene zvezdno nebo. Tudi prav, vsega pač ne moreš imeti.

Zlata jesen in nasilje

Maribor trenutno žari v najlepših barvah, kakšna fantastična jesen, ta letni čas sem v Izraelu res pogrešal.

Za vikend me je obiskal prijatelj iz Nemčije. Za začetek sva se povzpela do cerkve sv. Urbana, od koder imaš čudovit razgled na vse mesto. In kakor tudi sicer na najlepših krajih Slovenije, tudi tukaj stoji majhna točilnica, kjer sediš na lesenih klopeh, piješ vino, ješ domačo klobaso in uživaš v življenju.

Zvečer sva s prijateljem J. odšla na nogometni stadion, kjer se je Maribor pomeril z Ljubljano. Končno mi je postalo jasno, zakaj ob skoraj vsaki nogometni igri v mestu vsepovsod stoji policija, kakor da bi šlo za državniški obisk. Ne le, da so “navijači” ves čas prižigali bengalske ognje in metali petarde na igrišče. Ne, na to se je še policija očitno navadila. Zadeva se je dokončno razvnela šele, ko je neki mariborski navijač pobegnil s tribune, stekel počez čez igrišče (česar nihče od navzočih policistov ni opazil) in vrgel bengalski ogenj na tribuno ljubljanskih navijačev.

Hja, in kako so se odzvali navijači iz prestolnice? Zelo omikano. Pulili so plastične sedeže s tribune in jih metali v policiste, kar je seveda povzročilo veliko vroče krvi. Policisti so zasedli tribuno in jo izpraznili. Dogajanje je bilo vse prej kot miroljubno, pele so pesti, pendreki in po zraku je letelo še več plastičnih stolov. Doma bodo “navijače” verjetno slavili kot heroje; se pa vedno znova sprašujem, kaj bi pravzaprav počeli vsi ti idioti med nogometnimi navdušenci (seveda predstavljajo le manjšino, toda če seštejemo vse evropske navijače, je zadeva vendarle zaskrbljujoča), če ob sobotah ne bi mogli na stadion.

Na koncu je zmagal Maribor z enim zadetkom, moj prijatelj J. pa je bil nadvse presenečen nad tem, kako pester program ga je čakal že prvi dan.

Čakanje*

Ko je še sijalo sonce, ravno nisem imel denarja. Kljub temu sem hotel v Nemčijo, kakorkoli že. V Meljah sem se navsezgodaj postavil ob avtocesto, vendar se v nekdanji industrijski coni še nihče ni prebudil, stroji še niso zazehali in dimnik še ni pokadil prve cigarete. Melje je že dolgo izumrlo, njegovi nekdanji prebivalci pa še živijo in si verjetno pripovedujejo zgodbe o dobrih starih časih, ko je pivo po opravljenem delu še enkrat lepše steklo po grlu.

Že dolgo nisem štopal. Spričo schengenske meje sem optimistično mislil, da me bo že kdo nemudoma vzel s seboj. Kje pa. Kar dolgo sem stal. Po 15 minutah sem prvič pomislil, da bi najel avto, ter na svojo kreditno kartico, katere številko bi uslužbenec z zelenim suknjičem vtipkal v računalnik. Le zakaj sicer obstajajo dolgovi? Za prav takšne primere!

Na koncu je prevladala skopost in tako sem vztrajal ob avtocesti. Minilo je še 15 minut in še nadaljnjih 15, potem pa je vendarle nekdo ustavil in me vzel s seboj na pot proti Avstriji. Vinogradi so na levi in desni kar bežali mimo, inženir mi je pripovedoval o dobri pitni vodi v Mariboru, kljub dolgotrajni vročini je Drava prinesla kar nekaj deževnice iz Avstrije.

Odložil me je na neki bencinski črpalki. Zagledal sem trgovino Hofer, odšel do nje in kupil zavitek fluorescentnih flomastrov. V neonsko zeleni barvi sem napisal, hm, kaj sem pravzaprav napisal? Mislim, da sem napisal Linz, od koder sem želel priti dalje do Passaua in po avtocesti A3 do Frankfurta. Na zemljevidu je to povsem ravna črta.

Čez pet minut sem bil spet na poti – šlo je hitreje, kot sem si mislil – z nekim moškim iz Zgornje Avstrije, ki je želel le poslušalca. Izpolnil sem mu željo in prisluhnil njegovemu referatu o pravilih za transport nevarnega tovora.

Kaj pa potem? Potem pa sem stal. Obtičal sem na nekem predalpskem avtocestnem križišču. Okrog mene so avtomobili drveli v vse smeri, eni na Hrvaško, drugi v Turčijo, nihče pa ni hotel tja, kamor sem hotel jaz. Sem pa zato zdaj dobro poznal razlike med madžarskimi in nemškimi zakoni na področju gašenja.

Namestil sem se pod tablo bencinske črpalke in v rokah držal napis. Čakal sem. Čakal sem res dolgo. Kolikokrat to še počnemo? Da zares čakamo. Brez knjige v roki in predvsem brez obsesivnega pogledovanja na telefon, ki ga potegnemo iz žepa kot moderno različico revolverja, s katerim smo se oborožili v boju proti grozeči nevarnosti samote. Svet je poln obrazov, obsijanih z migetavim sojem zaslona.

Čakanje je vaja v potrpljenju. In res, treba se je uriti v tej prav zares asketski veščini. Pozabil sem že, kako nizek je moj tolerančni prag, ko gre za postavanje na istem mestu. Treba se je preprosto spopasti s časom, ki počasi teče mimo tebe.

Sonce me je žgalo v teme, stalo je povsem navpično in svcrlo še zadnjo senco. V mislih sem se sprehajal ob Ljubljanici, vonj po čevapčičih in marihuani je vel nekje v zraku, visoko kot mornar v razgledni košari. Pri Tromostovju bi rad nekaj popil, a se še nisem odločil za lokal, nato vržem kovanec, pri Mačku popijem Laško in na televizijskem zaslonu v kotu gledam glasbene videospote iz 80ih let.

Na bencinski črpalki mi nekdo potrobi in me prebudi iz misli. “Hej, zajedalec,” je zakliče voznik. “Poišči si službo.” In se odpelje s svojim BMWjem, kakšna škoda, sem pomislil, s tem bi hitro napredoval.

Pravzaprav mi je postavanje in bolščanje predse ravnokar postalo všeč, saj sem začel opažati stvari, za katere sem bil prej slep, ker se le redko nahajam na krajih, ki so namenjeni le kratkemu postanku na poti. Na počivališčih, na primer. Na predalpskem avtocestnem križišču, na primer. Medtem ko sem stal tam z neonsko zelenim napisom na kartonu, so se ljudje pretakali skozi ta kraj kot ribe v dveh nasprotnih tokovih: otroci, mladostniki, odrasli, upokojenci, zdravi, bolni, suhi, športni, debeli. Z brki in brez brk. V trenirkah, v oblekah. S sončnimi očali in brez. Slovenci, Nemci, Hrvati, Turki, Albanci, Bošnjaki, Madžari, Angleži, Nizozemci. BMWji, Audiji, Volkswagni, Fiati, Hyundaji. Ljudje pojedo zrezek ali čokoladico. Se prepirajo, ljubijo, olajšajo na stranišču, nato vselej pridejo ven z zadovoljnim pogledom, na avtocesti so zadrževali seč, dokler je le šlo.

Tri ure sem čakal in se v mislih sprehajal. Obiskal sem evropsko idejo, to brezmejno svobodo, ki jo danes jemljemo kot nekaj povsem samoumevnega, oglasil sem se pri Dragu Jančarju in se strinjal z njim, da moramo odprto sobivati s svojimi človeškimi, jezikovnimi, kulturnimi in ustvarjalnimi razlikami. Pozneje sem pozvonil še pri Samuelu Beckettu, da bi mu predstavil svoj pogled na stvari, vendar ga žal ni bilo doma.

Naposled se je pred menoj vendarle ustavil nekdo, ki je bil namenjen v München. Sploh nisem hotel vstopiti, nisem hotel več plavati s tokom, nikakor nisem hotel biti več del tega pretakanja sem in tja med delom in dopustom, med ločitvami in porokami, vojno in mirom, rojstvi in pogrebi.

*Besedilo, napisano za branje v Ljubljani

Pristavek k branju v Ljubljani

Zadnje dni pred branjem sem živel meniško življenje. S kapo in šalom sem sedel za mizo v kuhinji, saj je bilo mrzlo kot v kakšni srednjeveški izbi (lahko morda kdo vklopi cenkralno kurjavo?), pisal in popravljal sem, ob tem pa sem ves čas imel v mislih ljubljansko občinstvo.

Najprej sem si mislil: bo že šlo. Zadnji večer pa me je vendarle zgrabila panika. Povsem nepotrebno. Na branju v Ljubljani se ni trlo ljudi. Približno desetim poslušalcem sem v Nemški čitalnici prebral nekaj besedil s svojega bloga in nekaj novih tekstov, ki sem jih napisal posebej za to priložnost. Ta besedila bom sedaj počasi objavljal na blogu, potem ko so prestala včerajšnji preizkus.

Lepa hvala Branetu Čopu, vodji knjižnice, ki je ganljivo skrbel, da nisem trpel žeje.

S svojim prvim banjem sem bil kar zadovoljen (večina poslušalcev ni pobegnila, nihče ni zaklical “Dolgčas!”), podobno zadovoljen sem bil tudi s kozarcem viskija na svoji mizi (že od nekdaj sem si predstavljal, da tako pač mora biti, priznam), pa čeprav množice študentov germanistike nekako niso našle poti do Trga republike. Pa vendarle: še vedno jih je bilo več kot na moji uvodni predstavitvi. Meni je bilo všeč. Bi se zlahka navadil. 

Branje v Ljubljani

Tako, približuje se moje prvo branje in počasi me začenja stiskati v želodcu. “Literarni pogovor s Fredyjem Gareisom” – ta naslov si bom prav gotovo zapisal na list papirja, ga arhiviral in ga potegnil na dan, ko se bom nekoč želel spominjati dobrih starih časov.

Prebral bom nekaj zapisov z bloga, pa tudi nekaj besedil, ki sem jih napisal posebej za branje (oz. jih trenutno še pišem). Branje bo v četrtek, 11. oktobra v Nemški čitalnici na Trgu republike 3 v Ljubljani.

Kratek premor

Ker se trenutno potepam po Nemčiji, se na blogu sedaj tako rekoč nič ne dogaja. Danes zvečer bom v Berlinu, kjer mi bo Nemški svet za kulturo podelil novinarsko nagrado s področja kulture in politike “Journalistenpreis Kultur & Politik” Še en razlog za praznovanje.

Naslednji teden pa bom nadaljeval s poročili iz lepega Maribora.

Nemška nagrada za najboljšo radijsko oddajo

Uro in pol sem trepetal, na koncu pa vendarle ostal praznih rok. Bil sem nominiran za nemško nagrado za najboljšo radijsko oddajo - Deutschen Radiopreis 2012 v kategoriji “Najboljša reportaža”. Nagrado je nato dobila zgodba o Gadafiju in bil sem res vesel, ko je bilo napetega pričakovanja konec. Vse dotlej namreč od samega razburjenja nisem mogel ničesar pojesti in komajda sem lahko izustil kakšno besedico, pa čeprav je za mojo mizo sedel tako priznan gost, kot je nekdanji nemški predsednik Weizsäcker.

Star je že 92 let, potrebuje dve palici in dva slušna naparata, še vedno pa hoče spoštljivo vstati, kadarkoli pozdravlja kakšno damo – dobra stara šola. Vendar pa je tudi govor v čast nagrajencu prebral kar dvakrat. Na srečo si ga ni nihče drznil prekiniti.

Tudi Robbie Williams je bil tam in je ženske spravil skorajda v nezavest; pred dvorano je gostom pot kazala rdeča preproga. Tudi sam sem se sprehodil po njej, vendar me začuda nihče ni želel fotografirati.

Pravzaprav je šlo za nenavadno prireditev. Zelo razkošno, približno 1000 gostov, veliko znanih osebnosti, vse skupaj pa sta v živo prenašala radio in televizija. Na koncu pa je šlo samo zato, da so se ljudje lepo zabavali. Nagrajenci so bili na koncu precej nepomembni; nominirancem pa niso povrnili ne stroškov potovanja ne hotela. Kar je zelo žalostno. Škoda pa je tudi, da nisem mogel imeti govora, ki sem si ga pripravil. Mogoče naslednjič.

Brazde v predsobi

Danes je eden tistih presnetih dni, ko prav zares ne vem, kaj bi počel sam s seboj. Odprl sem prenosnik, ga zaprl, odprl, zaprl. Toliko časa sem hodil po predsobi, da so se v pod zarisale brazde. Nato sem hodil gor in dol po vseh treh sobah svojega stanovanja. Pomil sem posodo, pospravil stanovanje, opral perilo. Nisem hotel ven, a tudi notri nisem hotel ostati. Preveč nemiren sem bil, da bi bral, preveč utrujen, da bi se lotil športa.

Pojma nimam, od kod se vzamejo takšni dnevi; že zjutraj so tu, ko odprem oči in nemudoma vem, da bo dan zanič. Bolje bi bilo, če bi ostal kar lepo v postelji in lebdel nekje med sanjami in budnostjo.

Naposled sem vendarle sedel k svoji knjigi, prebral nekaj strani in se prijel za glavo: le kakšen poden sem napisal? Rokopis sem hitro potisnil v predal. Hodil gor in dol. Nato sem vendarle odšel ven, v park, kjer je pravkar ponehal dež, sedel sem ob enega izmed treh ribnikov, okušal vonj po smrekah, bukvah in jelšah ter s suhim kruhom hranil račke in želve. To me je začuda pomirilo, skoraj hipnotiziralo. Svetla točka v sicer mrakobnem dnevu.

Try again, fail better

Le kaj naj počnem z vsem tem časom, ki ga imam nenadoma na voljo (v veselje)? Ni mi treba več spremljati vsakega preobrata znotraj bližnjevzhodnega konflikta, ni mi treba nenehno brati mailov, da bi sproti odgovarjal na nujna uredniška vprašanja. Lahko sem offline in za spremembo defragmentiram svoje možgane. Ponovno se lahko lotim svoje knjige, pravzaprav njene že tretje različice, in prav to je eden izmed projektov, ki jih želim dokončati v času bivanja v Mariboru. Ves ta čas v Izraelu je knjiga mirovala, skoraj bi že pozabil nanjo, morda pa sem celo hotel pozabiti nanjo.

Pisanje je samotno opravilo, pri katerem te preganjajo številni dvomi. Še potem, ko je napisana že druga različica, je preprosteje, če vse skupaj zavržeš in začneš pisati nekaj povsem novega. Vse je bolj preprosto, kakor mukotrpno delo v tem besedilnem kamnolomu, kjer se potiš za vsako besedo in stavek. Da ne omenjam dogajanja in likov. “Iz te moke ne bo kruha,” mi vedno znova odzvanja v mislih, nato pa se znajdem v kakšni knjigarni in si ogledujem kupe natisnjenih naslovov in si mislim: Come on man, če je vsem tem uspelo.

Zdaj sem spet nekaj dni krožil okrog knjige, sploh si je nisem upal prijeti v roke, je odpreti in prebrati, kaj sem proizvedel. Pravzaprav mi lahko le spodleti, pomislim. Morda pa mi bo nekega dne spodletelo na ravni, ki sploh ne bo tako nizka. Samuel Beckett, tolažba v mračnih časih, ko mi spet nekaj ne uspe tako, kot sem si zamislil, je nekoč rekel nekaj lepega: 

"Ever tried, ever failed. No matter. Try again. Fail again. Fail better."