Vabilo na poslovilno branje

Čas kar beži in že se vidim, kako se v Berlinu sprehajam med stojnicami predbožičnega sejma. Pred tem pa je na sporedu še moje zaključno branje v Mariboru, kar pomeni, da moram čez vikend še pridno skovati nekaj besedil za (zdaj že) razvajeno občinstvo v slovenskem “second city”.

Vesel bom (seveda!), če bo branje obiskalo veliko obiskovalcev, ki jih zanimajo razmišljanja gostujočega pisatelja. Literarni večer bo v ponedeljek, 3.12.2012, ob 18.00 na naslovu Vetrinjska ulica 30.

Branje št. 2

To je bilo nekaj čisto drugega kot takrat prvič v Ljubljani. Tokrat je bilo moje branje del seminarja na Oddelku za germanistiko Univerze v Mariboru pod naslovom “Arhitektura tujine”.

Nisem pravzaprav vedel, kaj me čaka. Profesor Dejan Kos mi je sicer povedal, da bodo študenti pripravili nekakšne eseje, potem pa sem bil vendarle presenečen, ko sem ugotovil, da so se skupine študentov v svojih referatih posvečale zgolj in samo meni in blogu gostujočega pisatelja.

Torej: bil sem izredno počaščen, pa čeprav vem, da izbira ni bila prostovoljna. Toda večinoma so se res potrudili: moj blog so secirali po naslednjih sklopih: “Zgodovina, kulinarika, šport, izobraževanje in kultura,” citirali so odlomke iz mojih besedil (noro!) in mi zastavili celo vrsto pametnih vprašanj.

Po tej izredno interaktivni fazi, za katero se študentom na tem mestu še enkrat zahvaljujem, sem prebral še nekaj novejših besedil. Predvsem besedila o martinovanju, pa o nepriljubljenem županu (ne bi si mislil, da lahko že zgolj njegovo ime sproži tako buren odziv) in stereotipih o Slovencih so bila precej lepo sprejeta, če sklepam po smehu študentov in če se študenti smejijo, je vse v najlepšem redu – razen če so se smejali meni.

Posebej se zahvaljujem Dejanu Kosu za zamisel in navdihujoči uvodni referat, kot tudi Veroniki Haring za organizacijo. Hvala lepa.

Vendar pa sem ob vsem veselju vendarle izkusil nekaj negativnega: v nasprotju s prvim branjem tokrat gostujočemu pisatelju niso ponudili viskija. Ampak dobro, morda je opoldne res malo prezgodaj za kaj takšnega.

Casino bourgeois

V nekdanjem kazinu (škoda, da ne služi več svojemu namenu) so odprli lepo razstavo o tukajšnjem meščanstvu med obema vojnama. Kar nekaj zanimivih informacij, slik in spominskih predmetov boste našli, kot na primer žepno lekarno na tretji fotografiji. Tudi sam še nikdar nisem slišal za kaj podobnega.

Po Mariboru se sprehaja prikazen

Pravzaprav sta dve: prva je zima (oh ne, nobene kavice, vina ali piva ne bom več popil na sončnem Grajskem trgu), druga pa je problem oziroma vprašanje, kakšne bodo trajne posledice prestolnice kulture.

Včeraj so v Mariboru razpravljali o tem drugem vprašanju. Govorili so o dolgoročnih kulturnih, ekonomskih in socialnih pozitivnih učinkih, ki naj bi jih prinesel ta naslov, o prestižu in zavesti, da je Maribor odslej zasidran v vseevropsko zavest.

Tudi Drago Jančar je bil na odru, vendar je obžaloval, da niso uresničili nobenega izmed infrastrukturnih projektov. Zdi pa se mu tudi, da je mesto po zaslugi kulturnih dogodkov, umetnikov in turistov postalo toplejše in bolj dinamično.

Šele čez čas se bo pokazalo, kaj bo zares ostalo, so se strinjali vsi. Prav tako so se strinjali, da si nove podobe (preobrazbe iz industrijskega v kulturno mesto) ne moreš nadeti v enem letu. Moto “Turning point” bi morali uporabljati še dolgo po koncu prihajajoče zime.

Ob priliki se bom malo pozanimal, kako bi se dalo to leto kulture prevesti v številke.

Ars scribendi

Seveda sem navdušen nad starimi knjigami in razmišljanji o času, ki tiči v njih. V Andraneumu je nadškofija ravnokar razstavila nekaj zakladov iz svojega arhiva. Kako lepi primerki, večinoma iz 14. in 15. stoletja.

Cepelin nad Mariborom

Avstrijski umetnik Markus Jeschaunig je prišel na idejo, da bi s cepelinom poletel iz Gradca v Maribor in ob tem snemal pokrajino pod seboj. Rezultat je zdaj predstavil tukaj, film mimoletečih hiš, polj in vinogradov. Čisto simpatična zamisel, bi rekel, opis projekta pa je deloma tako nabuhel, da sem moral nekatere stavke večkrat prebrati, da bi sploh kaj razumel. Kot na primer naslednjega: “S pomočjo počasnosti lebdečega gibanja vzdolž linije se generira nova podoba pokrajine in zastavlja vprašanje, ali lahko na ta način ustvarimo zavest, ki je potrebna za prihajajočo prelomnico na področju pridobivanja energije?”

Hja, pojma nimam, kako naj bi delovalo tole z novo zavestjo.

Rimači

O zaboju na Trgu Generala Maistra sem že pisal. Vendar pa se njegova zunanja podoba ves čas spreminja in že nekaj dni tam visi nekaj posterjev umetniškega kolektiva Loesje (če sem pravilno razumel). Med izreki je nekaj prav posrečenih.

Moj favorit: “Učbeniki – Kje so pa napake, iz katerih naj se kaj naučim?”

Borštnikovo srečanje

Trenutno tukaj poteka Borštnikovo srečanje, najstarejši in največji gledališki festival v Sloveniji, s precej ambicioznim in mednarodnim programom. Zagotovo si bom ogledal to ali ono predstavo in potem kaj napisal o njej. Vse skupaj bo trajalo še do 26. oktobra.

Ogenj

Zame je eden od (zgodovinskih) vrhuncev Maribora prav gotovo nekdanja čuvajeva sobica na vrhu zvonika mariborske stolnice.

Ker je bilo v Mariboru med 14. in 18. stoletjem nekaj uničujočih požarov, so tam zgoraj uredili majhno stanovanje (žal ne vem natančno, kdaj) za stalnega čuvaja. Ta je s pomočjo trobente (pozneje po domofonu/telefonu) alarmiral gasilce spodaj. Vsakih 15 minut je moral preveriti vse štiri smeri neba.

Če imam prave informacije, je v Mariboru gorelo kar enajstkrat, pri čemer štirikrat ni bilo prizanešeno skoraj nobeni stavbi v Mariboru. Ker je bila večina hiš iz lesa in drugih gorljivih materialov, je zadostovala že neumna zamisel (leta 1700), da bi streljali na vrabca na strehi, in že so zanetili požar, ki se je bliskovito širil.

To isto stanovanjce je zdaj zelo zelo lepo urejeno in videti je, kakor da poslednja čuvajka Anotnia Weiss svojega položaja ne bi zapustila že leta 1933, temveč šele pravkar.

Morda mi bo uspelo prepričati mestne oblasti, da mi dovolijo, da dve noči prebijem tam zgoraj, da bi lahko opazoval, kako se Maribor prebuja in kako lega k počitku, kako se spreminja svetloba, zvoki in vonji.

Pranger z razgledom

Spet se grem tombolo s stavbami. To je mestna hiša, zgrajena v 16. stoletju, pozneje pa pogosto prezidana. Desno od nje v zrak štrli kužno znamenje. Preden je mesto zajela kuga, so na tem trgu stali sramotilni steber, kletka in klada za zločince. Kakšni časi.

Fotografije razdeljene Evrope

V Vetrinjsem dvoru v Mariboru so odprli krasno razstavo: povojne fotografije Ericha Lessinga, učenca Henrija Cartier-Bressona. Lessing je bil priča najbolj perečim trenutkom v zgodovini ter je s svojo kamero ujel preobrate v razdeljeni Evropi. Delal je za Life in Paris-Match. Ogled res priporočam.

Living in a Box

Mislim, da nekdo prebiva tu notri. Gre za začasni umetniški projekt na Trgu Generala Maistra. Že trikrat sem se peljal mimo, pa nikdar ni bilo nikogar. Res pa je, da se je ravnokar ohladilo. Morda pa prebivalec ali prebivalka sedi v bližnji kavarni? Se kdo javi za kakav z rumom, anyone?

S Clintonom v istem klubu

No ja, skorajda. Sem pa pretekli konec tedna vendarle lahko popil nekaj požirkov vina stare trte.

V Sloveniji so se mudili nemški parlamentarci, ki so najprej obiskali Ljubljano, nato pa še mene v Mariboru. Pravzaprav so obiskali župana, jaz pa sem bila povabljen na kosilo. Čeprav je v vabilu pisalo: “Pogovor z rezidenčnim pisateljem”. Na koncu smo se vsi pogovarjali samo z županom. Seveda, saj ve tudi več povedati kot jaz. Zabavno je bilo, da je kar nekaj časa govoril o očitkih skorumpiranosti, ki letijo na njegov račun – ne da bi ga kdorkoli povprašal po tem.

Ko sem ga vprašal, kako bi Slovenci opisali sami sebe, je omenil svojega starega Mercedesa, ki ima že trideset let, a je še vedno boljši od vsakega novega japonskega avta. Nisem povsem razumel, kaj je hotel povedati, morda je bilo tudi kaj “lost in translation”, nato pa so nam v fiolah postregli plemenito kapljico. Zdela se mi je malo vodena. Me zanima, ali je Clinton izpraznil svojo steklenico, ali pa še stoji kje v njegovi pisarni?

Maribor-Ptuj-Maribor

Ta konec tedna smo imeli prečudovito jesensko vreme. Zjutraj megla, da je kar prasketalo od hladu. Čez dan zlato sonce, čigar žarki so bili pravi balzam.

S kolesom sem se odpravil iz Maribora na Ptuj. 30 km vzdolž reke, sredi gričev z majhnimi cerkvicami in zaselki, tako da imam že po petih kilometrih občutek, da sem tako daleč od mesta, kakor je sicer Maribor oddaljen od morja.

Na Ptuju sem si od naporov zelo prazen želodec napolnil s čevapčiči in lepinjo, nato pa sem se podal nazaj, v vse lepšo svetlobo.

Maribor Beautiful

Škarjice hrustalke

In že ni več grozdja na stari trti. Včeraj je bila trgatev in prostor pred staro trto je bil že zjutraj tako poln kot kozarci na mizah (gotovo pa ga je nekaj zvrnil tudi že kakšen Mariborčan). Nato so okronali vinsko kraljico in med tem, ko sem stal (ne, nisem pil vina; za kaj takšnega je bilo res še prezgodaj) in poslušal zborovsko petje, sem pomislil, kako podeželjsko deluje vse skupaj za mesto, ki ima skoraj 120.000 prebivalcev. Spominjalo me je na praznovanje trgatve v vasi Wicker, Flörsheim ali kje drugje v moji stari domovini. Toda morda je prav to značilno za Slovenijo: celo v največjem mestu Ljubljani je podeželje za vogalom in že v desetih minutah se čutiš daleč daleč proč od urbanega življenja in imaš svoj mir. Če ga seveda hočeš.

Romska glasba

V soboto je bil v Narodnem domu čudovit koncert. Skupina, ki jo vodi Avstrijec Harri Stojka, je igrala romsko glasbo iz vse Evrope, od žalostno spevne pa do hitre in poskočne. Glasba je bila še kako primerna za ples, vendar je bil koncert bolj sedeče vrste. Kljub temu je bil dober, predvsem osupljive pesmi iz Bosne in Madžarske.

Rebecca Horn v Mariboru

Velika razstava nemške umetnice in različni dogodki v prestolnici kulture. V petek sem bil na otvoritvi v tukajšnji Umetnostni galeriji in moram reči, da so se me njene instalacije zares dotaknile.

Rebecca Horn izvira iz Hessna (tako kot jaz) in je prejela že številne nagrade. V svojo retrospektivo je vključila še nekaj drugih umetnikov. Eden izmed mojih favoritov je nedvomno kamniti gramofon.

Arheologija nekega časa

Le še nekaj dni si je mogoče ogledati to razstavo, vendar se splača. Roman Bezjak v Fotografskem muzeju Maribor razstavlja svoje posnetke socialistične moderne. Kar pet let je popotoval po Vzhodu, da bi fotografiral “nikdar izpolnjene, pa vendar obetavne obljube, da bo nekoč prišla prihodnost, v kateri bo vse in za vse lepše, boljše in čudovitejše”.

V času razstave sem se z Romanom Bezjakom, ki je tudi profesor na strokovni visoki šoli v Bielefeldu, pogovarjal o njegovem delu. Za svoje fotografije se mora včasih večkrat vrniti na isti kraj, da bi ujel pravo svetlobo: večinoma gre za oblačno nebo brez kontur, ki še podkrepi turobnost stavb.

Prva slika prikazuje Sarajevo. Na drugi je stanovanjsko-poslovni objekt iz Maribora, ki stoji pri meni za vogalom.

Katera pa bo Bezjakova naslednja postaja? Severna Koreja. Pravi raj, mi pove, vsaj za fotografa socialističnih zgradb.

Goethe in “Bi-Ba-Butzemann"

Včeraj so me povabili v Celje, eno izmed bližnjih mest, s katerimi si Maribor letos deli naziv prestolnice kulture. Nekdaj so mesto poznali pod imenom Cilli (kakor ga še vedno imenuje starejše prebivalstvo), v njem pa je podobno kot v Mariboru živelo precejšnje število nemško govorečega prebivalstva.

Včeraj zvečer je v nekdanjem nemškem narodnem domu "Deutsches Haus" potekala slovesnost ob ustanovitvi “Kulturnega društva nemško govoreče mladine”, ki je vključevala tudi ljudske plese, predavanja, citate iz Goethejevih del in recitacijo majhne deklice, ki je povedala pesmico o pravljičnem škratu "Bi-Ba-Butzemann-u".

Društvo se želi posvečati nemški književnosti, kulturi in glasbi ter na daljši rok doseči, da bi v Sloveniji priznali nemško manjšino. Doslej ima 16 članov in za navzoče starejše poslušalce je bil to izredno srečen dogodek, so povedali.

Alan Wamberger, 23-letni predsedujoči, mi je povedal, da je še vedno problematično, če kdo javno prizna svoje nemške korenine. Kljub slovenskemu potnemu listu čuti pripadnost nemški manjšini.