Dan, ki je izginil v predalu*

Ura je enajst, novembrski petek, pravzaprav običajen delovni dan, toda pisarne so prazne in ljudje so prenehali z garanjem.

V majhni gruči stojim nasproti vinoteke Vinag, z odra mi ušesa parajo poskočnice, nekdo po imenu Roman mi plastični kozarec vedno znova polni z Mariborčanom.

Na mariborskem Grajskem trgu se ljudje zbirajo okrog vinskih stojnic, pijejo, se smejijo, vriskajo, plešejo in jejo. Okrog poldneva imajo nekateri že nekoliko obarvane nosove, rdeče kot opozorilne boje.

Neka ženska, katere nos je prav tako že nekoliko pordel, mi reče: “Včasih koga celo leto ne vidiš, tukaj na martinovanju pa srečaš vse!” Svoj izliv še podkrepi s kretnjo, ki zaobjame celoten trg, nato pa se ponovno obrne k prijateljem. Pogovarjajo se po slovensko, česar žal ne razumem najbolje, ampak saj je vseeno, saj ravno razmišljam o tem, da je ta dan pomemben tudi v Nemčiji, pa čeprav iz drugega razloga: predstavlja začetek petega letnega časa, karnevala, ki traja do pepelnice. Tudi tam se torej pije, vendar mnogo dlje. V Nemčiji so nekatere stvari pač večje kot v tej mali državi, v kateri sem sedaj preživel že štiri mesece. Moj čas se počasi izteka in kmalu bom moral zapustiti državo, katere oblika na zemljevidu spominja na kuro. Seveda se sprašujem, ali poznam samo njen vrat, prsni koš in peruti, ali pa sem spoznal tudi njeno drobovje?

Od samega začetka me je zanimalo, kakšni so pravzaprav Slovenci, hotel sem torej najti nekaj pojmov, ki bi jih lahko shranil v svoj osebni predal. Vem, da so stereotipi nevaren teren. Walter Lippmann jih, denimo, imenuje “spoznavno-ekonomsko obrambo pred potrebnimi napori poglobljenega spoznavanja detajlov.”

Aha.

Toda sam sem hotel in še vedno hočem le nekaj trdnega, nekaj trajnega, na kar že namiguje grški pojem. Morda je tako zato, ker sem prej o Sloveniji vedel bore malo; zame je bila pred tem poletjem prava španska vas. Vendar pa Slovenije kljub vsemu nikdar nisem zamenjal s Slovaško, kakor je to storil prav tako povsod priljubljeni George W. Bush.

V svojem domačem mestu, Rüsselsheimu, ki je podobno kot Maribor pravo industrijsko mesto, sem poznal Hrvate (in njihove restavracije, ki so se vse po vrsti imenovale Dubrovnik ali Split, začuda vselej s pripisom “internacionalna kuhinja,” kakor da zgolj hrvaška ne bi zadoščala), Srbe, Bošnjake in celo kosovske Albance. Slovencev pa nobenih.

Kot gostujoči pisatelj sem tako vedno znova zastavljal vprašanje, kakšni stereotipi krožijo o Slovencih.

Le kdo bi mi lahko podal boljši odgovor kot mariborski župan Franc Kangler? Saj vem, da je tu izjemno priljubljen, v naslednjih tednih pa sem doživel še nekaj demonstracij proti njemu. Kljub temu sem se konec poletja skupaj z delegacijo nemških parlamentarcev sestal z njim v hotelu City in Kangler je govoril in govoril, predvsem o lažnih obtožbah, o postopkih zaradi domnevne korupcije in o spletkarskih tožbah.

Čeprav ga nihče niti z besedico ni povprašal po vsem tem.

Ko so naposled postregli z vinom stoletne trte, o katerem sem skrivaj sanjaril, da mi bodo podarili steklenico in me bodo končno omenjali skupaj s Clintonom in Mandelo, sem vprašal Kanglerja: Kakšni pa so tile Slovenci?

Kangler je naredil požirek redke, nedoločljive tekočine – prav zares, saj je krasno, da je trta prišla v Guinessovo knjigo rekordov, toda vino nikakor ni dobro in gotovo še neodprto čaka v Clintonovi pisarni, sem pomislil – kakorkoli že, župan je naredil požirek, se pretvarjal, da je vino odlično, in v tem trenutku sem spoznal, da odgovora ne bom dobil. “Ja,” je rekel Kangler, “sam imam nemškega mercedesa, 30 let starega, pa še vedno odlično vozi in to s prvim motorjem. Res sem zadovoljen. Z Japonci pa nimam dobrih izkušenj.”

In tako je nadaljeval še lep čas. Ni mi preostalo drugega, kakor da izpijem svoj kozarček, da sem se vsaj malo zaposlil med tem nesmiselnim odgovorom. Prav, župan torej ne ve, kakšni so Slovenci, vsaj to sem ugotovil.

Na Grajskem trgu me nekdo iztrga iz razmišljanja o županu in mi že spet napolni kozarec. Še ničesar nisem jedel, toda z veseljem se prilagodim lokalnim navadam.

Gručica okrog mene burno razpravlja in vprašam Tino, za kaj gre. Za Kanglerja, mi pove. Za Kanglerja in njegovo politiko neštetih radarjev. Menda so si ljudje prelepili registrske tablice, nameravajo protestirati, besni so in bi ga najraje pregnali iz Rotovža v zapor. Pozneje so res pred njegovo mestno hišo skandirali “Gotof je!”

Tale Kangler je očitno namazan z vsemi žavbami, si mislim, medtem ko me odvlečejo na notranje dvorišče Vinaga.Tukaj spodaj imajo čudovito vinsko klet s sodi, izmed katerih so nekateri veliki kot manjši čolni. Arhivska vina so nekoč segala vse do konca 19. stoletja. Potem pa so prišli nacisti in najsi jim lahko očitamo marsikaj, le tega jim ne moremo, da niso imeli dobrega okusa za vino. Očitno so tukaj veselo popivali. Vsekakor pa arhiv dandanes sega natanko do leta 1945.

Stojimo na notranjem dvorišču, ob baru, na sredini so pokonci postavljeni sodi, glasbo vrti DJ iz Pekarne, nekdanje vojaške pekarne, ki je sedaj alternativno središče. Obiskovalci so tukaj mlajši kot zunaj na trgu, a ravno tako pijani.

“Hej,” mi reče tip poleg mene, “jaz sem Tomaž,” me udari po hrbtu in mi nato nalije kozarček. Tomaž se mora že oprijemati soda, oči ima posteklenele in temu ustrezno je tudi zgovoren. Po poklicu je arhitekt, njegova žena zdravnica, pravzaprav pa je vse za en drek in tudi predsedniške volitve v nedeljo ga prav nič ne zanimajo. Zaničljivo zamahne in reče: “Prekleti politiki, vsi so povezani, ta Slovenija je veliko premajhna, veliko premajhna,” še reče in zmajuje z glavo. “Pa tale Kangler, tega pa najbolj sovražim, od vseh politikov in vse Slovenije, mafija!” vzklikne, se zamaje in ponovno opre ob sod.

Spominjam se vožnje z vlakom iz Ljubljane v Maribor. V kupeju sem sedel poleg prikupne mlade rjavolaske – ime ji je bilo Lorna – in pogovarjala sva se o Sloveniji. Enkrat sredi te dolge vožnje sem ji zastavil svoje omenjeno vprašanje. Slovenci so nevoščljivi, je rekla Lorna. Nevoščljivi in malomeščanski. Poleg tega še potencialno samomorilski.

Nisem vedel, kaj bi rekel. Čakal sem, ali bo naštela še kaj pozitivnih pojmov, toda ni jih bilo. Le kdo bi tako govoril sam o sebi? sem razmišljal. Po drugi strani pa je Lorna vedno govorila o “njih” in ne o “nas”.

Na to sem se spomnil, ko je Tomaž ravno končal s svojo tirado proti državi. “Zakaj pa ti ne greš v politiko,” ga vprašam, “zakaj česa ne spremeniš?” Tomaž me debelo pogleda, kakor da bi predlagal, da si v naslednji kozarec namesto vina natoči vodo.

K sebi povabimo še Natalijo, Rusinjo iz St. Peterburga, ki je za nekaj dni na obisku v Mariboru, poučuje na univerzi, zelo mlada je še in zastrašujoče bistra. Pa tudi lepa.

“Slovenci se ves čas pritožujejo,” reče, “pa tako lepo deželo imajo! Tega res ne razumem.” Tomaž izprazni plastični kozarček in s še mokrimi ustnicami reče: “Se pač radi pritožujemo.”

Tomaž nam hitro dotoči vina, da nam noge ne bi zamirznile, gre samo za varnostni ukrep, še pove. Nazdravimo, na poenostavljanje raznolikosti, na to, da je predsodke še težje razbiti kot atome. Le kdo je to nekoč dejal? Ah, saj je vseeno, prepozno je za natančno citiranje. Govorimo in filozofiramo o nemškem Michelu, francoski Marianne, Uncle Samu in Kranjskem Janezu.

Pred kratkim sem v nekem turističnem vodiču o Slovencih prebral, da jih vselej opisujejo z dvema pojmoma: priden in hrepenenje. Ko sem s tem postregel sogovornikom, mi tega nihče ni potrdil.

Medtem se je stemnilo in v rokah držim že 10. ali morda 20. kozarec. Tomaž kot karnevalski norček poplesuje med ljudmi, Natalia filozofira o tem, kako Rusi ljubijo vsak trenutek in pa gostoljublje, sam se poskušam spogledovati z lepimi Slovenkami, toda žal že kar škilim in zato raje prisluhnem Francu, Tomaževemu bratu in novinarju, ki mi marsikaj pove, predvsem pa še povsem jasno misli, saj je komaj kaj spil – kar je pravzaprav nenavadno za novinarja – in obogati mojo zbirko stereotipov z naslednjimi pridevniki: Slovenci so po njegovem zaljubljeni v naravo, družinski ljudje, disciplinirani, iskreni, melanholični, navdušeni športniki, uživači, a introventirani.

Hvala bogu, pomislim, hvala bogu. Očitno ta narod vendarle še ni za na odpad. V svoji alkoholni omami sem kar malo ponosen sam nase, kajti Franceve izjave se ujemajo z mojimi osebnimi izkušnjami, le da si sam ne bi drznil soditi o Slovencih, ali pač?

Ravno ob besedici introventiran se do nas ponovno opoteče Tomaž. “Nazdravimo,” kriči, kakor da bi se pravkar končala vojna, “nazdravimo!” in že nam napolni kozarce. Prav dobro vem, da jutri zjutraj ne bo lepo, ko bom imel mačka, in razmišljam, ali Slovenci namesto nemškega “Kater” rečejo kaj podobnega in ali imajo morda kakšen recept proti njemu, ko Tomaž ponovno zavpije: “Nazdravimo, nazdravimo!”

Žal se zdravljice več ne spomnim. Ničesar več se ne spominjam. Vem le še to, oziroma čutim, da je Franc povedal še nekaj zelo bistrega, nekaj, kar je lepo zaokrožilo celotno predhodno razpravo o Slovencih in njihovi naravi, toda prekleto, da se tega pri najboljši volji ne morem spomniti. Morda pa je še dobro, da je tako. Želja, da bi v nekaj besed strnili celotno družbeno stvarnost, je pravzaprav lenobna, pritlehna, pravzaprav banalna. Ali kakor je tako lepo dejal Friderik Veliki: Vsak na svoj način. Lep rek, ki se ga spominjam pri še tako hudem mačku. Auč.

*Besedilo je bilo napisano za branje na Univerzi v Mariboru.

Poslovilna turneja

Kako lepo, da imam spet obiske iz Nemčije; to je prikladen izgovor, da še malo popotujem po deželi, da si še malo ogledam to lepo Slovenijo, preden se bom konec prihodnjega tedna odpravil nazaj domov.

Najprej smo odšli v Škofjo Loko, eno izmed najstarejših slovenskih mest. Mislim, da slika pove vse.

Od tam smo se skozi vasi in čez prelep prelaz napotili do Bohinjskega jezera. Pred nekaj meseci sem že bil na Bledu, ki pa mi zaradi turističnega vrveža ni tako prirasel k srcu. Bohinj pa je bil (morda tudi le v tem letnem času) ta konec tedna prava oaza miru. Seveda je dosti lepše, če ena stran jezera ni pozidana.

Sonce je žal mnogo prehitro zašlo in v temi so vsi ti prazni hoteli delovali kar malo srhljivo; cerkveni zvonovi so zvonili, toda nihče se ni odpravil k maši.

Mi smo odšli v Ljubljano. Hoteli smo doživeti pravo nočno življenje. Toda naše dogodivščine v prestolnici so že snov za naslednji zapis na blogu.

Slovenski Goethe

Pravzaprav sem hotel že ves čas napisati kaj o Francetu Prešernu, a nekako nisem prišel do tega. Prešerna v Sloveniji častijo kot Goetheja v Nemčiji. Ko je bil še živ, je bila zadeva povsem drugačna. Kakor se pogosto rado zgodi.

Prešeren (1800-1849) je večino svojega življenja delal v odvetniški pisarni v Ljubljani. Poleg tega se je posvečal liriki, pogosto v sklopu porajajoče se narodne zavesti. V času, ko je bila nemščina še lingua franca, je Prešeren postavil nova merila za pesnjenje v slovenskem jeziku. Pa vendar so ob izidu prodali le 30 izvodov njegovega osrednjega dela, "Poezij".

Prešeren je bil pijanec in babjek, pesnil pa je med drugim tudi zaradi neuslišane ljubezni. Ko je osamljen in zagrenjen umrl zaradi ciroze jeter, gotovo ni upal na to, da se bo lepega dne znašel v kanonu slovenske literature. Pa vendar se je zgodilo prav to. Vrh tega pa Slovenci sedmo kitico njegove pesmi “Zdravljica” pojejo kot svojo državno himno: 

“Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan!
Ko rojak prost bo vsak,
ne vrag, ne sosed bo mejak!”

Blejsko jezero

Ko se takole voziš po Sloveniji in se sprašuješ, kje so vsi turisti, ti Blejsko jezero odgovori: Tukaj!

Jezero je samo po sebi čudovito, še toplo, toda skoraj vsa obrežna sprehajalna pot je zagrajena, promet se drenja skozi ozke ulice in para živce. Občutek imaš, da so vsi turisti, ki so obiskali Slovenijo, prav zdaj tukaj ob tem jezeru, ki je bilo nekdaj poletna rezienca jugoslovanske kraljeve družine. Še prej pa se je nekdo domislil, da bi jezero izpraznili, da bi prišli do gline na njegovem dnu, iz katere bi se dalo izdelovati opeko.

Očitno iz tega načrta ni bilo nič, namesto tega pa so celotno jezero obdali s hoteli, toplicami in restavracijami. To pomeni, da moraš nekoliko pripreti oči in si zatisniti ušesa, da odmisliš turiste in hrup in se prestaviš nekaj stoletji v preteklost. Šele tedaj lahko zares občutiš to jezero.

Na koncu doline

S prijateljem J. sva se odpravila še na manjši izlet v Logarsko dolino, dolino v Savinjskih Alpah, približno 120 km zahodno od Maribora. Po gorskih grebenih sva hodila z odprtimi usti, ker je svetloba padala nežno kot peresce in so nama jesenske barve objemale oči. Ko bi ljudje vedeli, kako lepa je Slovenija, bi se jih tukaj kar trlo.

Na koncu doline je slap, ob njem pa so prišli na noro zamisel in visoko v zraku zgradili lesen bar.

Nekaj metrov od naju v globino pada šumeča voda. Pijeva malinovec, se pogovarjava, smejiva, dihava mineralni zrak in okušava, kako lepo je lahko življenje. Pozneje mesec napade padajoči mrak in prežene zvezdno nebo. Tudi prav, vsega pač ne moreš imeti.

Road Trip – II. del

Po kratkem skoku v Trst (lepa, starajoča se dama) sva se s polnimi trebuhi pašte vrnila čez mejo v Slovenijo in sicer na Primorsko, kjer sva morala v popolni temi iskati pot po čisto ozkih cestah.

Pojma nisva imela, kje naj bi prenočila, a sva vendarle našla prenočišče: v neki hiši, ki je stara 400 let in so jo preuredili v hostel. Staro zidovje v kraju po imenu Pliskovica se nama je sprva zdelo zelo šarmantno.

Ponoči pa so prišli komarji. In sicer tako številčno, da sem se počutil, kot bi bil v Pearl Harbourju – komarji so bili japonski kamikaze.

Niti za hip nisva mogla zaspati. Samo premetavala sva se in čakala na sončni vzhod. Nato pa sva šla hitro na plano in se sprehodila po vasi in predstavljal sem si, kako bi bilo, če bi tukaj podedoval hišo kakšnega neznanega sorodnika, se preselil v to mirno okolico, kjer je vsaka zgradba in vsak vrt preraščen z vinsko trto. Zamisel se mi sploh ni zdela tako slaba, vendar sem prepričan, da nimam nobenih oddaljenih slovenskih sorodnikov.

Kljub pomanjkanju spanca: čudovita pokrajina z vasmi, ki izstopajo iz nepredirnega gozda, na obzorju gore in en sam vinograd, vinograd, vinograd. Komaj kaj turistov, zato je bilo vse najino, sveži zrak in ozke, kamnite uličice. Na koncu sva tako pozabila celo na komarje.

Road Trip

Z najboljšo prijateljico na svetu sva se podala na pot proti zahodu. Najela sva avto, da bi si nekoliko ogledala to deželo, ki je velika približno toliko kot moja draga zvezna dežela Hessen, ob tem pa ima toliko gozdov, da sta bolj zeleni le še Švedska in Norveška.

Komaj sva se mimo Pohorja odpravila proti Ljubljani, že je morala najboljša prijateljica na svetu – seveda – na stranišče. Pa tako hitro in brez zapletov sva se vozila po avtocesti. No torej, dol z avoceste, odcep za Trojane, kjer je vabil smerokaz, na katerem je bil narisan poln krožnik ogromnih krofov.

Naj vam povem, da še nikdar nisem bil tako vesel bioloških potreb svoje prijateljice (kako bo vesela, ko bo to prebrala). Nenačrtovano sva naletela prav na najbolj znamenito pekarno krofov v Sloveniji, ob kateri se ustavljajo kolone avtobusov, da se založijo s celimi zaboji tega z marmelado polnjenega cvrtja.

Mislim, da je njihov sloves upravičen. Sam sebi sem se zdel kot otrok, ki za rojstni dan dobi neverjetno veliko torto. Krofi so bogato polnjeni z borovničevo ali marelično marmelado ali pa z vanilijevo kremo. Najboljši krofi, kar sem jih kdaj jedel. V Nemčiji jim pravimo “Berliner”, tukaj pa se seveda imenujejo krofi!

To be continued...

Na robu prepada

O, ne! Nemški časnik Süddeutsche Zeitung danes piše o tem, kako se je evrski ljubljenček znašel na robu prepada: Euro-Liebling Slowenien am Abgrund. Besedilo Viktorie Großmann žal drži: Slovenija se dejansko spopada s številnimi težavami, odkar nima več jugoslovanskega trga delovne sile in odkar je pristopila k EU. Me pa jezi začetek besedila:

"Maribor v Sloveniji je bil še pred kratkim lepo mestece. Na vhodu v staro mestno jedro stoji pisan informacijski kiosk, koledar prireditev evropske prestolnice kulture 2012 je natrpan. Nakupovalne ulice pa so prazne. Prazne so tudi restavracije."

Da so nakupovalne ulice prazne? Pa restavracije tudi? Je morda hotela kaj kupiti v nedeljo in jesti ponoči? Pa še počitnice so. Kako prikladno. Besedilo pa je kljub temu vredno prebrati, že zgolj zaradi številk. Vendar upam, da mi do konca mojega bivanja tukaj še ne bo treba poročati o kakšni zaostritvi krize.