četrtek, 29. november 2012

Zadnji ujeti trenutki

Morda se še zadnjič sprehajam ob reki. Na drugem bregu cerkev sv. Jožefa, levo vodi pot v nekdanjo železničarsko četrt. Za slovo ponovno 18 stopinj, zima še kar noče priti. In to mi je všeč.

sreda, 28. november 2012

Poslovilna turneja

Kako lepo, da imam spet obiske iz Nemčije; to je prikladen izgovor, da še malo popotujem po deželi, da si še malo ogledam to lepo Slovenijo, preden se bom konec prihodnjega tedna odpravil nazaj domov.

Najprej smo odšli v Škofjo Loko, eno izmed najstarejših slovenskih mest. Mislim, da slika pove vse.


Od tam smo se skozi vasi in čez prelep prelaz napotili do Bohinjskega jezera. Pred nekaj meseci sem že bil na Bledu, ki pa mi zaradi turističnega vrveža ni tako prirasel k srcu. Bohinj pa je bil (morda tudi le v tem letnem času) ta konec tedna prava oaza miru. Seveda je dosti lepše, če ena stran jezera ni pozidana.




Sonce je žal mnogo prehitro zašlo in v temi so vsi ti prazni hoteli delovali kar malo srhljivo; cerkveni zvonovi so zvonili, toda nihče se ni odpravil k maši.

Mi smo odšli v Ljubljano. Hoteli smo doživeti pravo nočno življenje. Toda naše dogodivščine v prestolnici so že snov za naslednji zapis na blogu.

torek, 27. november 2012

Kangler brez konca

Izredne razmere v Mariboru torej ne vladajo le, kadar je na obisku Dinamo iz Zagreba, temveč v teh dneh tudi zato, ker se župan nikakor noče posloviti od svoje funkcije.

V zadnjih dneh so se vedno znova odvijale demonstracije, včerajšnje dogajanje pa je preseglo vse drugo: ure in ure so na Trgu generala Maistra (kakšnih 50 m od mojega doma) pokale petarde, policisti so v bojni opravi zaprli ulice in nad mestom so krožili helikopterji.

In vse to v tem malem in spokonem Mariboru.

petek, 23. november 2012

Iskanje izgubljenega časa*

Sprehajam se po Mariborskih gozdovih, počasi hodim med platanami, velikolistnimi lipami in rdečimi bukvami. Če malo pomisliš, ugotoviš, da obstaja nešteto lepih drevesnih imen, cela zbirka, ki je večina verjetno ne pozna. Enako velja za gobe, ki ravnokar uspevajo in jih po gozdovih nabirajo možakarj s čepicami na glavi in cigaretami v ustnih kotičkih: sivi lupinar, mala štorovka ali žametasti goban.

Hitro stopam po jesenskem listju, da pospešim tudi misli. Vsekakor obstaja neka prapovezava med tempom hoje in misli. Bruce Chatwin, britanski popotni pisatelj, je nekoč dejal, “da je življenje potovanje, na katero se je najbolje odpraviti peš”. Mislim, da ima prav.

Vendar pa takšna vrsta hoje, ki sledi zapovedi “kolikor dlje, tem bolje,” terja svoj čas.

Prav tisti čas, ki ga marsikdo nima več. Prej sem od prijateljev pogosto slišal: “Ne, tega ne moremo. Nimamo denarja.” Zdaj pa vedno poslušam: “Ne, ne gre. Ni časa.”

Skozi dobov gozd prispem do kapele in preberem napis. Gre za postajo križevega pota, ki so ga zgradili tisti, ki so preživeli kugo v Mariboru leta 1683. Hodim po poti in razmišljam o teh vernih ljudeh, za katere tostransko življenje ni bilo nič drugega kot prehodna faza. Resnično življenje pa se je začelo za slonokoščenimi vrati.

Danes marsikdo drugače gleda na to. Pa vendar zapravljamo čas. S tem, ko ga ne izkoristimo.

Vsak Evropejec na dan približno 232 minut gleda televizijo. Če preračunamo, letno pred zasloni presedimo približno 45 celih dni, noč in dan. Ali to ni žalostno? In kljub temu nihče nima časa?

Najhujša plat staranja je ta, da se spremeni dojemanje časa. Hitreje mineva. Včasih zvenim že kot moja mama, ko pravim: Noro, kako čas beži. Moja mama je seveda vesela, da sem to ugotovil, in le prikima.

Na površje nenadoma priplavajo pojmi, kot so “prej” in takrat”. Pojmi, ki jih v najstnikovem besedišču ni, prav kakor ni odgovora na vprašanje, kje se konča vesolje.

Pot me vodi na majhno vzpetino, na vrhu je ozek pas shojene zemlje, ponekod odtisi konjskih kopit. Kalvarija se imenuje ta vzpetina in na njenem vrhu so preživeli zgradili cerkev. Sem gori so znosili vse te kamne ter zunanjo steno cerkve sv. Barbare in Rozalije okrasili s kipi Jezusa in Marije. To je kraj, ki leži sredi gozda, kakor da bi bil prizorišče katere od Grimmovih pravljic, skrit pod krošnjami lip. Brezčasno sedem na klop pred cerkvijo.

Le kaj vse bi lahko dosegli, če ne bi tako zapravljali svojega časa? Toliko stvari prelagamo na jutri ali na čas čez pet, deset let, ko bomo končno imeli mir in čas; morda pa bomo takrat že povsem drugi ljudje.

Pretekle revolucije in vojne so nam prinesle najsvobodnejšo družbo vseh časov. Svobodni smo, kar zadeva ravnanje in razmišljanje, prav kakor sta si to zamišljala Kant in Cirenčan. Varno smo vpeti v socialni sistem, ob katerem bi si prebivalci preteklih stoletij obliznili vse prste. Nekoč se bomo ozirali nazaj in se spraševali, kam je šel ta čas. Morda bodo takrat že nastopili težki časi.

Če bi samo vsak drugi zgradil takšno (metaforično) cerkev s tem, da bi se osredotočal na zares pomembne stvari, če bi si znova zastavljali cilje, načrtovali pustolovščine in jih živeli, če bi vložili več energije in časa v to, da bi izboljšali ta svet – bi bili gotovo bolj zadovoljni. Morda celo srečni.

Toda vse potrebuje svoj čas, tako kot dobro vino. In če pogledam, kako sam pogosto ravnam s svojim časom, kako ga tudi moji prijatelji ne spoštujejo, kako moji znanci in drugi ljudje niso gospodarji svojega časa, se moram spomniti izreka, ki sem ga pred mnogimi leti slišal od nekega vojaka, in ta izrek mi odtlej ne gre več iz glave: “V Afganistanu pravijo: zahodnjaki imajo ure, mi pa imamo čas.”


*Besedilo je bilo napisano za literarni večer v Ljubljani.

četrtek, 22. november 2012

Gostujoči pisatelj v časopisu

Večer je spremljal branje prejšnji teden in je o tem objavil članek. Napisan je sicer v slovenščini (kar je logično), toda saj ta jezik tukaj marsikdo obvlada. Besedilo sem prepisal v googlov prevajalnik in kolikor lahko presodim, me niso popljuvali. Ni slabo.

Hier gibt es auch eine Online-Version, die ist aber anscheinend nicht ganz vollständig.

torek, 20. november 2012

Branje št. 2

To je bilo nekaj čisto drugega kot takrat prvič v Ljubljani. Tokrat je bilo moje branje del seminarja na Oddelku za germanistiko Univerze v Mariboru pod naslovom “Arhitektura tujine”.

Nisem pravzaprav vedel, kaj me čaka. Profesor Dejan Kos mi je sicer povedal, da bodo študenti pripravili nekakšne eseje, potem pa sem bil vendarle presenečen, ko sem ugotovil, da so se skupine študentov v svojih referatih posvečale zgolj in samo meni in blogu gostujočega pisatelja.

Torej: bil sem izredno počaščen, pa čeprav vem, da izbira ni bila prostovoljna. Toda večinoma so se res potrudili: moj blog so secirali po naslednjih sklopih: “Zgodovina, kulinarika, šport, izobraževanje in kultura,” citirali so odlomke iz mojih besedil (noro!) in mi zastavili celo vrsto pametnih vprašanj.

Po tej izredno interaktivni fazi, za katero se študentom na tem mestu še enkrat zahvaljujem, sem prebral še nekaj novejših besedil. Predvsem besedila o martinovanju, pa o nepriljubljenem županu (ne bi si mislil, da lahko že zgolj njegovo ime sproži tako buren odziv) in stereotipih o Slovencih so bila precej lepo sprejeta, če sklepam po smehu študentov in če se študenti smejijo, je vse v najlepšem redu – razen če so se smejali meni.

Posebej se zahvaljujem Dejanu Kosu za zamisel in navdihujoči uvodni referat, kot tudi Veroniki Haring za organizacijo. Hvala lepa.

Vendar pa sem ob vsem veselju vendarle izkusil nekaj negativnega: v nasprotju s prvim branjem tokrat gostujočemu pisatelju niso ponudili viskija. Ampak dobro, morda je opoldne res malo prezgodaj za kaj takšnega.

ponedeljek, 19. november 2012

Mariborska vstaja

Tukaj je (tako kot povsod) kar nekaj tem, nad katerimi se lahko izvrstno zgražamo: na primer stanje železnic (žalostno, slabo, nevzdržno, zaostalo, absurdno). Mariborčane pa vedno znova in najbolj od vsega razbesni predvsem eno ime: Fance Kangler, župan. O svojem srečanju z njim sem že poročal na blogu.

Zdaj pa je šel župan očitno res predaleč, ko je vsepovsod postavil radarje. Sodu je s tem izbil dno in prebivalci so se zbrali na demonstracijah proti mestni upravi (prav blizu mojega doma), nekateri pa so si menda prelepili registrske tablice na avtomobilih. Sedaj prižigajo bengalske ognje in pozivajo Kanglerja, naj pride na plano. Tega seveda ne stori, saj ni neumen.