Slovenski Goethe

Pravzaprav sem hotel že ves čas napisati kaj o Francetu Prešernu, a nekako nisem prišel do tega. Prešerna v Sloveniji častijo kot Goetheja v Nemčiji. Ko je bil še živ, je bila zadeva povsem drugačna. Kakor se pogosto rado zgodi.

Prešeren (1800-1849) je večino svojega življenja delal v odvetniški pisarni v Ljubljani. Poleg tega se je posvečal liriki, pogosto v sklopu porajajoče se narodne zavesti. V času, ko je bila nemščina še lingua franca, je Prešeren postavil nova merila za pesnjenje v slovenskem jeziku. Pa vendar so ob izidu prodali le 30 izvodov njegovega osrednjega dela, "Poezij".

Prešeren je bil pijanec in babjek, pesnil pa je med drugim tudi zaradi neuslišane ljubezni. Ko je osamljen in zagrenjen umrl zaradi ciroze jeter, gotovo ni upal na to, da se bo lepega dne znašel v kanonu slovenske literature. Pa vendar se je zgodilo prav to. Vrh tega pa Slovenci sedmo kitico njegove pesmi “Zdravljica” pojejo kot svojo državno himno: 

“Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan!
Ko rojak prost bo vsak,
ne vrag, ne sosed bo mejak!”

Casino bourgeois

V nekdanjem kazinu (škoda, da ne služi več svojemu namenu) so odprli lepo razstavo o tukajšnjem meščanstvu med obema vojnama. Kar nekaj zanimivih informacij, slik in spominskih predmetov boste našli, kot na primer žepno lekarno na tretji fotografiji. Tudi sam še nikdar nisem slišal za kaj podobnega.

Blejsko jezero

Ko se takole voziš po Sloveniji in se sprašuješ, kje so vsi turisti, ti Blejsko jezero odgovori: Tukaj!

Jezero je samo po sebi čudovito, še toplo, toda skoraj vsa obrežna sprehajalna pot je zagrajena, promet se drenja skozi ozke ulice in para živce. Občutek imaš, da so vsi turisti, ki so obiskali Slovenijo, prav zdaj tukaj ob tem jezeru, ki je bilo nekdaj poletna rezienca jugoslovanske kraljeve družine. Še prej pa se je nekdo domislil, da bi jezero izpraznili, da bi prišli do gline na njegovem dnu, iz katere bi se dalo izdelovati opeko.

Očitno iz tega načrta ni bilo nič, namesto tega pa so celotno jezero obdali s hoteli, toplicami in restavracijami. To pomeni, da moraš nekoliko pripreti oči in si zatisniti ušesa, da odmisliš turiste in hrup in se prestaviš nekaj stoletji v preteklost. Šele tedaj lahko zares občutiš to jezero.

Domovina*

Pred mojim oknom se v vetru ziblje omorika, broščevo rjave kostanjeve liste nosi po zraku, sonce žari kromirano oranžno, listje naletava na tla in čaka na otroke, da negotovih korakov zabrodijo po njem.

Iz svojega stanovanju ob Mestnem parku vidim, kako vstopa v mesto, priklonim se in rečem: Dober dan, gospa jesen.

Rad sem v njeni družbi, gledam skozi okno, medtem ko sonce vsako jutro izžge meglo, sedim ob oknu kot nekdaj moja babica. Vsak dan je sedela ob oknu v nekem drugem mestu, v drugi deželi, v nekem drugem duhu.

Mnogo let je sedela ob oknu, njen mož – moj dedek – je umrl, pogrešala ga je in mu mahala, ko je prihajal z dela, pogrešala je njegovo gradbeniško spretnost, ko je na podstat iz črnega kruha vešče naložil velikodušno nadstropje skute in streho iz češnjeve marmelade.

Tako dolgo je čakala, da se bo vrnila v Nemčijo, v staro domovino, v glavi je imela kovčke ves čas spakirane, ime je šepetala sama pri sebi, ko v kazenskem taborišču v Sibiriji pozimi ni imela druge hrane kot usnje lastnih čevljev.

Nekoč, Alice, ji je dejal oče, bova odšla nazaj v domovino. Nekoč bova spet tam, kamor sodiva.

Kljub lakoti in žeji, kljub mrazu, ušem in stalnim žaljitvam, kaznim in umirajočim ženskam – je bilo tako.

Nekega dne sva se ob oknu njene kuhinje pogovarjala ob koščku Napoleonove torte o trenutku prestopa meje iz ene ideje v drugo. Tisto, kar naj bi bilo nekaj najlepšega, namreč prihod domov po vsem tem čakanju, ju je umestilo v neki vmesni prostor, ki ga nikdar ni več zapustila. “Veš,” mi je dejala, “v Nemčiji mi ni bilo z rožicami postlano.” V Nemčiji je bila nemškutarska zalega, izdajalka – v Nemčiji, svoji domovini, po kateri je toliko let hrepenela in ki si jo je v svoji mentalni slikanici predstavljala v najlepših barvah mavrice – pa je bila Rusinja.

Na koncu je sedela ob oknu in gledala dol na dolgo ulico, po kateri je prej hodila, in si želela, da bi okrog vogala prišel njen mož Richard in ji pomahal, da bi vsaj skupaj hrepenela po svoji domovini.

Kar strese me ob misli, ob misli na osamljenost moje babice ob koncu njenega življenja, ko osamljenost najbolj boli. Obleči si moram jakno, da me bo zaščitila pred mrazom, pomislim, potem pa lahko grem ven, uživam v jeseni, če že babica ne more več. Nikdar več ne bova šla skupaj na sprehod, misel je ledenomrzla kot bližajoča se zima.

Zaklenem stanovanjska vrata, kakor sem za seboj zaklenil že marsikateri prostor v življenju, odidem v Mestni park, skozi kostanjev drevored, predstavljam si, da drevesa dvigajo veje v krošnjo.

30-krat sem se selil, kar pomeni 30 različnih ključev v 14 mestih na 3 celinah. Nekatere ključe še imam, nekatere sem izgubil, nekatere vrgel proč. Vsi ti prostori, vsi so bili nekdaj novi, preden sem si tam uredil bivališče ali na vrat na nos odpotoval.
Za vsakogar s tako številnimi ključi je domovina neobičajen koncept. Predstavlja orientacijo v prostoru, bunker za zaščito pred tujino.

Ali domovine ne spoznamo najbolje prav v tujini? Ko primerjaš, marsikaj jasneje vidiš. In le kako lahko govorim o domovini, ko pa sem svoje sidro vrgel že na tolikih krajih svetovnega morja? Nemška beseda “Heimat” – domovina, ne pozna množine, pravi slovarski diktator Duden.

Mimo restavracije pri Treh ribnikih. Tukaj so nekdaj Turki oblegali mesto in skoraj bi bilo konec domovine Slovencev.

Hitro napredujem, sredi vinogradov. Pod mojimi stopali škreblja pesek, povesim glavo in mislim na ljudi, ki so na teh poteh sredi druge svetovne vojne hrepeneli po domovini, ljudi, ki se jim ni bilo treba spraševati, kaj naj bi domovina bila. Imeli so povsem druge probleme.

Če se spomnim Herderja, potem je domovina kraj, kjer mi nikomur ni treba ničesar pojasnjevati. Če pa se naslonim na Rusa Sinavskega, potem domovina ni geografski pojem. Nosiš jo v sebi, je zapisal.

Zgoraj pri kapelici se usedem na kamnite stopnice in opazujem mesto, ki mi pravkar nudi azil. Ali lahko dobiš novo domovino, tako da njene podobe na koncu življenja prve priplavajo na površje jezera spomina?

V Mariboru sem prekratko za kaj takšnega, mi pravi izkušnja begunca, pa vendar je pet mesecev kar dovolj dolgo, da sem videl ljudi v smehu in joku, da sem preklel dež in ljubil sonce, da sem pil vino in videl, kako se daljšajo sence in kako je jesen zamenjala poletje. Po enem dnevu morda dobiš okus nekega mesta, vendar ta ostane plehek in neoprijemljiv. Njegova prava podoba se razvija le počasi, iz ure v uro.

Levo, na vzhodu leži Melje, nekdanja domovina tovarn in delavcev. Naravnost je judovska četrt, pred njo privez za splavarje, ki so se vselej ustavili le za kratek azil. Na drugi strani Drave so Kitajci, daleč od svoje domovne in nekje med vso to zmešnjavo hiš z rdečimi strehami gruče najstnikov čakajo na svoj startni strel, ko iščejo neko novo vzdušje.

Nekdaj je bila domovina še trden pojem. Vsakdo je vedel, kje je. Nato je prišla industrializacija, urbanizacija in z mobilnostjo tudi izkoreninjenje človeka, začenši z romantiko, ki iz domovine šele ustvari hrepenenje. Beseda domovina se ti res kar stopi v ustih. Zveni tako udobno, pred oči ti prikliče podobo dobrih starih časov, ne glede na to, ali so ti res bili tako dobri.

Slovenski griči me spominjajo na Taunus, od koder prihajam. Geometrija te pokrajine mi vselej vliva občutek domačnosti, nekje globoko v notranjosti, pa čeprav je vonj mesta, ceste in gozda drugačen. Morda le tu in tam manjka kakšna molekula, a vendar je vonj dovolj izrazit, da ga lahko slepo okušam.

Še enkrat se ozrem proti Pohorju, spomnim se na grobove v temnih bukovih gozdovih, pomislim na grob svoje babice, ki se je prebila in preživela Stalina, zato da lahko ob tej kapelici mislim pustim prosto pot. Le kaj bi ona porekla na moje številne prošnje za azil, moje selitve, mojo nestanovitnost?

Ne vem. Jaz pa bi ji rekel: Babi, to je moje zavarovanje pred pozabo. Vsaka selitev mi izostri misli in čute in moje življenje deli na bolj pregledne odseke. Vedno znova si moram urejati nove prostore, da mi ne bi postalo preveč udobno.

Morda bi potem rekla: na ta način se ne boš nikoli počutil doma.
Že mogoče, bi priznal. Morda pa, morda pa bo nekoč vendarle obstaja neka množina.

*Besedilo, napisano za branje v Ljubljani.

Po Mariboru se sprehaja prikazen

Pravzaprav sta dve: prva je zima (oh ne, nobene kavice, vina ali piva ne bom več popil na sončnem Grajskem trgu), druga pa je problem oziroma vprašanje, kakšne bodo trajne posledice prestolnice kulture.

Včeraj so v Mariboru razpravljali o tem drugem vprašanju. Govorili so o dolgoročnih kulturnih, ekonomskih in socialnih pozitivnih učinkih, ki naj bi jih prinesel ta naslov, o prestižu in zavesti, da je Maribor odslej zasidran v vseevropsko zavest.

Tudi Drago Jančar je bil na odru, vendar je obžaloval, da niso uresničili nobenega izmed infrastrukturnih projektov. Zdi pa se mu tudi, da je mesto po zaslugi kulturnih dogodkov, umetnikov in turistov postalo toplejše in bolj dinamično.

Šele čez čas se bo pokazalo, kaj bo zares ostalo, so se strinjali vsi. Prav tako so se strinjali, da si nove podobe (preobrazbe iz industrijskega v kulturno mesto) ne moreš nadeti v enem letu. Moto “Turning point” bi morali uporabljati še dolgo po koncu prihajajoče zime.

Ob priliki se bom malo pozanimal, kako bi se dalo to leto kulture prevesti v številke.

Ars scribendi

Seveda sem navdušen nad starimi knjigami in razmišljanji o času, ki tiči v njih. V Andraneumu je nadškofija ravnokar razstavila nekaj zakladov iz svojega arhiva. Kako lepi primerki, večinoma iz 14. in 15. stoletja.

Na koncu doline

S prijateljem J. sva se odpravila še na manjši izlet v Logarsko dolino, dolino v Savinjskih Alpah, približno 120 km zahodno od Maribora. Po gorskih grebenih sva hodila z odprtimi usti, ker je svetloba padala nežno kot peresce in so nama jesenske barve objemale oči. Ko bi ljudje vedeli, kako lepa je Slovenija, bi se jih tukaj kar trlo.

Na koncu doline je slap, ob njem pa so prišli na noro zamisel in visoko v zraku zgradili lesen bar.

Nekaj metrov od naju v globino pada šumeča voda. Pijeva malinovec, se pogovarjava, smejiva, dihava mineralni zrak in okušava, kako lepo je lahko življenje. Pozneje mesec napade padajoči mrak in prežene zvezdno nebo. Tudi prav, vsega pač ne moreš imeti.

Zlata jesen in nasilje

Maribor trenutno žari v najlepših barvah, kakšna fantastična jesen, ta letni čas sem v Izraelu res pogrešal.

Za vikend me je obiskal prijatelj iz Nemčije. Za začetek sva se povzpela do cerkve sv. Urbana, od koder imaš čudovit razgled na vse mesto. In kakor tudi sicer na najlepših krajih Slovenije, tudi tukaj stoji majhna točilnica, kjer sediš na lesenih klopeh, piješ vino, ješ domačo klobaso in uživaš v življenju.

Zvečer sva s prijateljem J. odšla na nogometni stadion, kjer se je Maribor pomeril z Ljubljano. Končno mi je postalo jasno, zakaj ob skoraj vsaki nogometni igri v mestu vsepovsod stoji policija, kakor da bi šlo za državniški obisk. Ne le, da so “navijači” ves čas prižigali bengalske ognje in metali petarde na igrišče. Ne, na to se je še policija očitno navadila. Zadeva se je dokončno razvnela šele, ko je neki mariborski navijač pobegnil s tribune, stekel počez čez igrišče (česar nihče od navzočih policistov ni opazil) in vrgel bengalski ogenj na tribuno ljubljanskih navijačev.

Hja, in kako so se odzvali navijači iz prestolnice? Zelo omikano. Pulili so plastične sedeže s tribune in jih metali v policiste, kar je seveda povzročilo veliko vroče krvi. Policisti so zasedli tribuno in jo izpraznili. Dogajanje je bilo vse prej kot miroljubno, pele so pesti, pendreki in po zraku je letelo še več plastičnih stolov. Doma bodo “navijače” verjetno slavili kot heroje; se pa vedno znova sprašujem, kaj bi pravzaprav počeli vsi ti idioti med nogometnimi navdušenci (seveda predstavljajo le manjšino, toda če seštejemo vse evropske navijače, je zadeva vendarle zaskrbljujoča), če ob sobotah ne bi mogli na stadion.

Na koncu je zmagal Maribor z enim zadetkom, moj prijatelj J. pa je bil nadvse presenečen nad tem, kako pester program ga je čakal že prvi dan.

Cepelin nad Mariborom

Avstrijski umetnik Markus Jeschaunig je prišel na idejo, da bi s cepelinom poletel iz Gradca v Maribor in ob tem snemal pokrajino pod seboj. Rezultat je zdaj predstavil tukaj, film mimoletečih hiš, polj in vinogradov. Čisto simpatična zamisel, bi rekel, opis projekta pa je deloma tako nabuhel, da sem moral nekatere stavke večkrat prebrati, da bi sploh kaj razumel. Kot na primer naslednjega: “S pomočjo počasnosti lebdečega gibanja vzdolž linije se generira nova podoba pokrajine in zastavlja vprašanje, ali lahko na ta način ustvarimo zavest, ki je potrebna za prihajajočo prelomnico na področju pridobivanja energije?”

Hja, pojma nimam, kako naj bi delovalo tole z novo zavestjo.

Rimači

O zaboju na Trgu Generala Maistra sem že pisal. Vendar pa se njegova zunanja podoba ves čas spreminja in že nekaj dni tam visi nekaj posterjev umetniškega kolektiva Loesje (če sem pravilno razumel). Med izreki je nekaj prav posrečenih.

Moj favorit: “Učbeniki – Kje so pa napake, iz katerih naj se kaj naučim?”

Borštnikovo srečanje

Trenutno tukaj poteka Borštnikovo srečanje, najstarejši in največji gledališki festival v Sloveniji, s precej ambicioznim in mednarodnim programom. Zagotovo si bom ogledal to ali ono predstavo in potem kaj napisal o njej. Vse skupaj bo trajalo še do 26. oktobra.

Ogenj

Zame je eden od (zgodovinskih) vrhuncev Maribora prav gotovo nekdanja čuvajeva sobica na vrhu zvonika mariborske stolnice.

Ker je bilo v Mariboru med 14. in 18. stoletjem nekaj uničujočih požarov, so tam zgoraj uredili majhno stanovanje (žal ne vem natančno, kdaj) za stalnega čuvaja. Ta je s pomočjo trobente (pozneje po domofonu/telefonu) alarmiral gasilce spodaj. Vsakih 15 minut je moral preveriti vse štiri smeri neba.

Če imam prave informacije, je v Mariboru gorelo kar enajstkrat, pri čemer štirikrat ni bilo prizanešeno skoraj nobeni stavbi v Mariboru. Ker je bila večina hiš iz lesa in drugih gorljivih materialov, je zadostovala že neumna zamisel (leta 1700), da bi streljali na vrabca na strehi, in že so zanetili požar, ki se je bliskovito širil.

To isto stanovanjce je zdaj zelo zelo lepo urejeno in videti je, kakor da poslednja čuvajka Anotnia Weiss svojega položaja ne bi zapustila že leta 1933, temveč šele pravkar.

Morda mi bo uspelo prepričati mestne oblasti, da mi dovolijo, da dve noči prebijem tam zgoraj, da bi lahko opazoval, kako se Maribor prebuja in kako lega k počitku, kako se spreminja svetloba, zvoki in vonji.

Čakanje*

Ko je še sijalo sonce, ravno nisem imel denarja. Kljub temu sem hotel v Nemčijo, kakorkoli že. V Meljah sem se navsezgodaj postavil ob avtocesto, vendar se v nekdanji industrijski coni še nihče ni prebudil, stroji še niso zazehali in dimnik še ni pokadil prve cigarete. Melje je že dolgo izumrlo, njegovi nekdanji prebivalci pa še živijo in si verjetno pripovedujejo zgodbe o dobrih starih časih, ko je pivo po opravljenem delu še enkrat lepše steklo po grlu.

Že dolgo nisem štopal. Spričo schengenske meje sem optimistično mislil, da me bo že kdo nemudoma vzel s seboj. Kje pa. Kar dolgo sem stal. Po 15 minutah sem prvič pomislil, da bi najel avto, ter na svojo kreditno kartico, katere številko bi uslužbenec z zelenim suknjičem vtipkal v računalnik. Le zakaj sicer obstajajo dolgovi? Za prav takšne primere!

Na koncu je prevladala skopost in tako sem vztrajal ob avtocesti. Minilo je še 15 minut in še nadaljnjih 15, potem pa je vendarle nekdo ustavil in me vzel s seboj na pot proti Avstriji. Vinogradi so na levi in desni kar bežali mimo, inženir mi je pripovedoval o dobri pitni vodi v Mariboru, kljub dolgotrajni vročini je Drava prinesla kar nekaj deževnice iz Avstrije.

Odložil me je na neki bencinski črpalki. Zagledal sem trgovino Hofer, odšel do nje in kupil zavitek fluorescentnih flomastrov. V neonsko zeleni barvi sem napisal, hm, kaj sem pravzaprav napisal? Mislim, da sem napisal Linz, od koder sem želel priti dalje do Passaua in po avtocesti A3 do Frankfurta. Na zemljevidu je to povsem ravna črta.

Čez pet minut sem bil spet na poti – šlo je hitreje, kot sem si mislil – z nekim moškim iz Zgornje Avstrije, ki je želel le poslušalca. Izpolnil sem mu željo in prisluhnil njegovemu referatu o pravilih za transport nevarnega tovora.

Kaj pa potem? Potem pa sem stal. Obtičal sem na nekem predalpskem avtocestnem križišču. Okrog mene so avtomobili drveli v vse smeri, eni na Hrvaško, drugi v Turčijo, nihče pa ni hotel tja, kamor sem hotel jaz. Sem pa zato zdaj dobro poznal razlike med madžarskimi in nemškimi zakoni na področju gašenja.

Namestil sem se pod tablo bencinske črpalke in v rokah držal napis. Čakal sem. Čakal sem res dolgo. Kolikokrat to še počnemo? Da zares čakamo. Brez knjige v roki in predvsem brez obsesivnega pogledovanja na telefon, ki ga potegnemo iz žepa kot moderno različico revolverja, s katerim smo se oborožili v boju proti grozeči nevarnosti samote. Svet je poln obrazov, obsijanih z migetavim sojem zaslona.

Čakanje je vaja v potrpljenju. In res, treba se je uriti v tej prav zares asketski veščini. Pozabil sem že, kako nizek je moj tolerančni prag, ko gre za postavanje na istem mestu. Treba se je preprosto spopasti s časom, ki počasi teče mimo tebe.

Sonce me je žgalo v teme, stalo je povsem navpično in svcrlo še zadnjo senco. V mislih sem se sprehajal ob Ljubljanici, vonj po čevapčičih in marihuani je vel nekje v zraku, visoko kot mornar v razgledni košari. Pri Tromostovju bi rad nekaj popil, a se še nisem odločil za lokal, nato vržem kovanec, pri Mačku popijem Laško in na televizijskem zaslonu v kotu gledam glasbene videospote iz 80ih let.

Na bencinski črpalki mi nekdo potrobi in me prebudi iz misli. “Hej, zajedalec,” je zakliče voznik. “Poišči si službo.” In se odpelje s svojim BMWjem, kakšna škoda, sem pomislil, s tem bi hitro napredoval.

Pravzaprav mi je postavanje in bolščanje predse ravnokar postalo všeč, saj sem začel opažati stvari, za katere sem bil prej slep, ker se le redko nahajam na krajih, ki so namenjeni le kratkemu postanku na poti. Na počivališčih, na primer. Na predalpskem avtocestnem križišču, na primer. Medtem ko sem stal tam z neonsko zelenim napisom na kartonu, so se ljudje pretakali skozi ta kraj kot ribe v dveh nasprotnih tokovih: otroci, mladostniki, odrasli, upokojenci, zdravi, bolni, suhi, športni, debeli. Z brki in brez brk. V trenirkah, v oblekah. S sončnimi očali in brez. Slovenci, Nemci, Hrvati, Turki, Albanci, Bošnjaki, Madžari, Angleži, Nizozemci. BMWji, Audiji, Volkswagni, Fiati, Hyundaji. Ljudje pojedo zrezek ali čokoladico. Se prepirajo, ljubijo, olajšajo na stranišču, nato vselej pridejo ven z zadovoljnim pogledom, na avtocesti so zadrževali seč, dokler je le šlo.

Tri ure sem čakal in se v mislih sprehajal. Obiskal sem evropsko idejo, to brezmejno svobodo, ki jo danes jemljemo kot nekaj povsem samoumevnega, oglasil sem se pri Dragu Jančarju in se strinjal z njim, da moramo odprto sobivati s svojimi človeškimi, jezikovnimi, kulturnimi in ustvarjalnimi razlikami. Pozneje sem pozvonil še pri Samuelu Beckettu, da bi mu predstavil svoj pogled na stvari, vendar ga žal ni bilo doma.

Naposled se je pred menoj vendarle ustavil nekdo, ki je bil namenjen v München. Sploh nisem hotel vstopiti, nisem hotel več plavati s tokom, nikakor nisem hotel biti več del tega pretakanja sem in tja med delom in dopustom, med ločitvami in porokami, vojno in mirom, rojstvi in pogrebi.

*Besedilo, napisano za branje v Ljubljani

Pristavek k branju v Ljubljani

Zadnje dni pred branjem sem živel meniško življenje. S kapo in šalom sem sedel za mizo v kuhinji, saj je bilo mrzlo kot v kakšni srednjeveški izbi (lahko morda kdo vklopi cenkralno kurjavo?), pisal in popravljal sem, ob tem pa sem ves čas imel v mislih ljubljansko občinstvo.

Najprej sem si mislil: bo že šlo. Zadnji večer pa me je vendarle zgrabila panika. Povsem nepotrebno. Na branju v Ljubljani se ni trlo ljudi. Približno desetim poslušalcem sem v Nemški čitalnici prebral nekaj besedil s svojega bloga in nekaj novih tekstov, ki sem jih napisal posebej za to priložnost. Ta besedila bom sedaj počasi objavljal na blogu, potem ko so prestala včerajšnji preizkus.

Lepa hvala Branetu Čopu, vodji knjižnice, ki je ganljivo skrbel, da nisem trpel žeje.

S svojim prvim banjem sem bil kar zadovoljen (večina poslušalcev ni pobegnila, nihče ni zaklical “Dolgčas!”), podobno zadovoljen sem bil tudi s kozarcem viskija na svoji mizi (že od nekdaj sem si predstavljal, da tako pač mora biti, priznam), pa čeprav množice študentov germanistike nekako niso našle poti do Trga republike. Pa vendarle: še vedno jih je bilo več kot na moji uvodni predstavitvi. Meni je bilo všeč. Bi se zlahka navadil. 

Pranger z razgledom

Spet se grem tombolo s stavbami. To je mestna hiša, zgrajena v 16. stoletju, pozneje pa pogosto prezidana. Desno od nje v zrak štrli kužno znamenje. Preden je mesto zajela kuga, so na tem trgu stali sramotilni steber, kletka in klada za zločince. Kakšni časi.

Fotografije razdeljene Evrope

V Vetrinjsem dvoru v Mariboru so odprli krasno razstavo: povojne fotografije Ericha Lessinga, učenca Henrija Cartier-Bressona. Lessing je bil priča najbolj perečim trenutkom v zgodovini ter je s svojo kamero ujel preobrate v razdeljeni Evropi. Delal je za Life in Paris-Match. Ogled res priporočam.

Living in a Box

Mislim, da nekdo prebiva tu notri. Gre za začasni umetniški projekt na Trgu Generala Maistra. Že trikrat sem se peljal mimo, pa nikdar ni bilo nikogar. Res pa je, da se je ravnokar ohladilo. Morda pa prebivalec ali prebivalka sedi v bližnji kavarni? Se kdo javi za kakav z rumom, anyone?

S Clintonom v istem klubu

No ja, skorajda. Sem pa pretekli konec tedna vendarle lahko popil nekaj požirkov vina stare trte.

V Sloveniji so se mudili nemški parlamentarci, ki so najprej obiskali Ljubljano, nato pa še mene v Mariboru. Pravzaprav so obiskali župana, jaz pa sem bila povabljen na kosilo. Čeprav je v vabilu pisalo: “Pogovor z rezidenčnim pisateljem”. Na koncu smo se vsi pogovarjali samo z županom. Seveda, saj ve tudi več povedati kot jaz. Zabavno je bilo, da je kar nekaj časa govoril o očitkih skorumpiranosti, ki letijo na njegov račun – ne da bi ga kdorkoli povprašal po tem.

Ko sem ga vprašal, kako bi Slovenci opisali sami sebe, je omenil svojega starega Mercedesa, ki ima že trideset let, a je še vedno boljši od vsakega novega japonskega avta. Nisem povsem razumel, kaj je hotel povedati, morda je bilo tudi kaj “lost in translation”, nato pa so nam v fiolah postregli plemenito kapljico. Zdela se mi je malo vodena. Me zanima, ali je Clinton izpraznil svojo steklenico, ali pa še stoji kje v njegovi pisarni?

Branje v Ljubljani

Tako, približuje se moje prvo branje in počasi me začenja stiskati v želodcu. “Literarni pogovor s Fredyjem Gareisom” – ta naslov si bom prav gotovo zapisal na list papirja, ga arhiviral in ga potegnil na dan, ko se bom nekoč želel spominjati dobrih starih časov.

Prebral bom nekaj zapisov z bloga, pa tudi nekaj besedil, ki sem jih napisal posebej za branje (oz. jih trenutno še pišem). Branje bo v četrtek, 11. oktobra v Nemški čitalnici na Trgu republike 3 v Ljubljani.

Maribor-Ptuj-Maribor

Ta konec tedna smo imeli prečudovito jesensko vreme. Zjutraj megla, da je kar prasketalo od hladu. Čez dan zlato sonce, čigar žarki so bili pravi balzam.

S kolesom sem se odpravil iz Maribora na Ptuj. 30 km vzdolž reke, sredi gričev z majhnimi cerkvicami in zaselki, tako da imam že po petih kilometrih občutek, da sem tako daleč od mesta, kakor je sicer Maribor oddaljen od morja.

Na Ptuju sem si od naporov zelo prazen želodec napolnil s čevapčiči in lepinjo, nato pa sem se podal nazaj, v vse lepšo svetlobo.

Maribor Beautiful

Arhivski detektiv

Ko se Roman Leljak ob sedmih zjutraj odpravlja na pot, nad gozdovi še leži nepredirna megla. S svojim Citroenom (in menoj) je na poti v Državni arhiv v Ljubljani, 120 km od Maribora.

Leljakovi sivi lasje so predeljeni s prečko, ima prijazen pogled. Nekdaj je bil član hrvaške tajne službe, zdaj pa je svobodni pisatelj in v Državnem arhivu išče dokumente iz časa od1945 do1955, ker želi sestaviti seznam vseh izgnanih Nemcev.

"Uradno se je gotovilo o 9000 izgnanih,” mi Leljak pove med vožnjo s Citroenom po gričevnati pokrajini. “Moje raziskave pa kažejo, da je šlo za več kot 15.000 ljudi.” Čez pol ure Leljak vstopi v Državni arhiv, v tako imenovano Gruberjevo palačo, rumeno baročno stavbo iz 18. stoletja.

Leljak sede v čitalnico in vklopi Canonov čitalnik mikrofilmov. Pravi čudež je, mi pove, da lahko pregleduje te dokumente. UDBA je namreč uničila vse dokumente iz tega časa. Vendar le tiste, ki so jih hranili na papirju. Na mikrofilme so očitno pozabili.

Leljak prihaja sem štirikrat na teden, beleži si imena izgnanih in odgovornih ter podrobno preučuje zgodovinske zapise.

“Zdaj je pravi čas za takšne raziskave,” mi pove. “Vlada mi je naklonjena.” Predhodni direktor arhiva mu je menda preprečeval dostop do dokumentov.

Zgoraj popoldne Leljak zaključi z delom: danes je na dveh mikrofilmih pregledal 8000 dokumentov. Na koncu ga boli hrbet in oči se mu solzijo.

Njegovo zadnjo knjigo, “Teharske žive rane”, so prodali v 30.000 izvodih. Za slovenski knjižni trg je to osupljiva številka. “Zanimanje je izredno,” pove Leljak. Njegova naslednja knjiga naj bi izšlja prihodnjo pomlad.

Škarjice hrustalke

In že ni več grozdja na stari trti. Včeraj je bila trgatev in prostor pred staro trto je bil že zjutraj tako poln kot kozarci na mizah (gotovo pa ga je nekaj zvrnil tudi že kakšen Mariborčan). Nato so okronali vinsko kraljico in med tem, ko sem stal (ne, nisem pil vina; za kaj takšnega je bilo res še prezgodaj) in poslušal zborovsko petje, sem pomislil, kako podeželjsko deluje vse skupaj za mesto, ki ima skoraj 120.000 prebivalcev. Spominjalo me je na praznovanje trgatve v vasi Wicker, Flörsheim ali kje drugje v moji stari domovini. Toda morda je prav to značilno za Slovenijo: celo v največjem mestu Ljubljani je podeželje za vogalom in že v desetih minutah se čutiš daleč daleč proč od urbanega življenja in imaš svoj mir. Če ga seveda hočeš.

Romska glasba

V soboto je bil v Narodnem domu čudovit koncert. Skupina, ki jo vodi Avstrijec Harri Stojka, je igrala romsko glasbo iz vse Evrope, od žalostno spevne pa do hitre in poskočne. Glasba je bila še kako primerna za ples, vendar je bil koncert bolj sedeče vrste. Kljub temu je bil dober, predvsem osupljive pesmi iz Bosne in Madžarske.